Gostja 101. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bila Branka Lipar.
Branka, 101. Izolanka
V četrtek, 29. septembra se je v Mestni knjižnici Izola odvil 101. večerni klepet z Zanimivimi Izolani, ki jih knjižnica organizira vse od leta 2004. Z začetkom novega poglavja večernih klepetov, smo tokrat gostili vztrajno delavko za kulturo, ki je tudi sama pred kratkim začela z novim poglavjem na svoji poti, kot vršilka dolžnosti direktorice Centra za kulturo šport in prireditve Izola, kjer je zaposlena že več kot 20 let. V teh letih je pridobila bogate izkušnje s katerimi sedaj vodi center z dušo in srcem in čeprav je iz Portoroža, jo imamo vsi za Izolanko. Naša gostja je bila Branislava Lipar, ki jo v Izoli v večini poznamo kot Branko. V čevlje Nataše Benčič je, zaradi bolniške odsotnosti, skočila Erika Gregorič, zaposlena v knjižnici.
Branislava Lipar je izkušnje začela nabirati že zelo zgodaj, ko je še živela v Beogradu, kjer je tudi zaključila študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po izobrazbi je gledališki in radijski producent. Med študijem je opravljala prakso na tamkajšnjem RTV v izobraževalnem programu, kjer je pridobila prve dragocene izkušnje, ki so ji služile za nadaljnjo poklicno pot. Nato se je zaposlila v Narodnem gledališču in operi v Beogradu, kjer je delala dve leti in spoznala veliko ljudi, velikih umetnikov in glasbenikov s katerimi je ohranila stike. Delo jo je zelo veselilo, glasba ji je bila vedno blizu, saj izhaja iz glasbene družine. Oče je dirigent, z bratom sta obiskovala glasbeno šolo, kjer je on igral trobento, sama pa klavir, poleg tega je obiskovala tudi ure solo petja, iz njihovega stanovanja se je vedno slišala glasba.
V izolskem Kulturnem domu je začela delati leta 2002 v organizacijski enoti na področju dela v kulturi, kjer sta jo odprtih rok sprejeli sodelavki, Nevenka Gregorčič in Jadranka Orlando. Zaupala je, da sta ji bili izjemen in neizčrpen vir informacij, zakladnica znanja in izkušenj ter da so odlično sodelovale. Prve samostojne zadolžitve in njena samostojna pot organizatorja kulturnih dejavnosti so se začele kmalu. Delo je postajalo čedalje bolj razvejano, prireditve so se obogatile in naravnane so bile v promocijo mesta, vzorec, za katerega je dala pobudo še takratna županja Breda Pečan. Kulturne dejavnosti iz njenih spominov so podobne današnjim, jih je pa sedaj veliko več, saj je več posluha za kulturo. Mesto se je od takrat malce spremenilo, ampak vzorec Izole kot prireditvenega mesta, je ostal in se še bolj obogatil. Trudijo se zadovoljiti čim širši krog ljudi, domačine, turiste, prikazati skupine, ki še niso uveljavljene ali so manj znane. Večkrat se zgodi, da nekaj dela ostane za domov, ampak ne predstavlja bremena, temveč način življenja, kjer najde čas tudi za sprehode in hojo. Liparjeva je še zaupala, da jo je Izola, ob začetku dela v kulturnem domu, pozitivno presenetila s številnimi prireditvami, dogajanjem in vztrajnim delom društev.
Ena njenih prvih samostojnih zadolžitev je bil izolski Art Kino Odeon. V okviru sodelovanja s Konijem Steinbacherjem so organizirali art kino večere v živo, na katere so povabili režiserje, filmsko ekipo, filmske kritike. Veliko teh pogovorov je vodila sama. V spominu ima, da se je publika pozitivno odzvala na večere in se vključila v pogovore z gosti. Poleg tega so stremeli k izboru nekomercialnih filmov evropske in slovenske produkcije, prizadevali so si dobiti filme, ki niso bili del redne distribucije in se povezovali s predstavniki drugih držav in konzulati, ki so se ukvarjali tudi s ponudbo filmov. Veliko filmov so tudi prevedli in opremili s podnaslovi, kar je publika cenila kot dodano vrednost. Na podlagi tega deluje današnji kino.
Z veseljem in najlepšimi občutki se spominja tudi selitve knjižnice iz starih prostorov v kulturnem domu v današnje, ko so sodelujoči preselili 1000 knjig z živo verigo. Knjige so si podajali iz stare lokacije do nove in bilo je čutiti veliko srčnosti, sodelovanja in povezanosti med Izolani. Na dogodek se je odzvalo veliko ljudi in ob tej priložnosti je začutila, koliko je Izola kot skupnost drugačna od drugih občin, kar se vidi prav v sodelovanju in povezanosti. »Ravno povezanost in sodelovanje sta bili prvi stvari s katerimi sem se srečala v Izoli in ju čutim še dandanes,« je zaupala.
Povezanosti in sodelovanja je bilo čutiti tudi med sodelavci v kulturnem domu v času covida, ko so svojo dejavnost preselili na facebook. To obdobje so poimenovali izziv in kljub ogromnemu delu, učenju in prilagajanju, imajo na obdobje lepe spomine. »Iz organizatorjev, finančnikov in koordinatorjev smo se prelevili v urednike, moderatorje, tajnike režije, režiserje, voditelje,…« se je pošalila. Trudili so se ponuditi pester in zanimiv program v obliki pogovorov z avtorji, koncertov, pogovorov o knjigah, otvoritev razstav, potopisnih predavanj, kulinaričnih dogodkov. Vse je potekalo na odru kulturnega doma, ki je postal televizijski studio. Iz tistega obdobja je podelila spomin na koncerte v praznem kulturnem domu, ko so tudi sami izvajalci imeli tremo, saj niso vedeli, kako bi se odzvali. Izkušnja jih je obogatila, saj so bili aktivni ves čas in se naučili veliko novega, trud pa je bil poplačan z lepimi odzivi, čestitkami in pohvalami s strani župana Danila Markočiča.
Trud pa je bil poplačan tudi z zadovoljstvom obiskovalcev ribiškega praznika, ki so ga po dveh letih le dočakali. Organizacija je predstavljala velik izziv, saj so se dogodka zelo veselili in ga z veseljem pričakovali. V takem duhu so ga tudi pripravili, takega kot se ga spominjajo in kot se ga spominja tudi sama, ko je pričela delati v Izoli. Pri organizaciji ji je bilo všeč, da so vsi sodelovali. »To je bil pravi ključ. Vsi smo bili povezani, občina, policija, redarji, gostinci, izvajalci, ribiči, vsi smo sodelovali z roko v roki. Velika zahvala vsem sodelavcem in ekipi, ki je delala na ribiškem prazniku,« se spominja. Ravno zato si želi, da bi Izola ostala povezana, združena in bi vsi sodelovali med seboj še naprej s pobudami, radostjo, iniciativami in idejami kot do sedaj.
Erika Gregorič, Mestna knjižnica Izola
