»Non c’è bacio che non sia bilingue« je v četrtek, 20. marca dejala Agnese Babič, kulturna koordinatorka na izolski samoupravni skupnosti Italijanov, Nataši Benčič na 71. večernem klepetu z »Zanimivimi Izolani«, prireditvi Mestne knjižnice Izola, ki jo v letošnjem letu gosti Wine bar Manzioli.
Agnese Babič je v pogovoru z Natašo Benčič, novinarko Radia Koper-Capodistria, ki vodi večerne klepete z »Zanimivimi Izolani«, spregovorila zlasti o sožitju in strpnosti, ki sta potrebni za ugodno sobivanje dveh in več narodov na enem področju, ter o dvojezičnosti v praksi. »Ko sem bila še mlajša, tam nekje še v osnovni šoli, sem pogosto občutila razlikovanje »mi smo mi, vi ste vi«, sedaj tega ne čutim več,« je dejala samostojna kulturna koordinatorka na izolski CAN, kot s kratico pravimo Comunità Autogestita Nazionale, kjer usklajuje postavitve razstav, večerne dogodke, kot so literarni, glasbeni in drugi večeri, obenem pa še vodi Skupnost Italijanov, ki trenutno zaposluje 5 ljudi. Delovno mesto je prevzela septembra 2004, po tistem, ko se je Skupnost Italijanov iz Besenghijeve palače selila v Manziolijevo in se je Claudio Chicco, ki je do tedaj usklajeval kulturno dogajanje v okviru italijanske skupnosti, ter je ob tej priložnosti dogodek glasbeno pospremil na klavirju, odločil upokojiti. »Nikoli si nisem predstavljala, niti želela, da bi oziroma da bom opravljala pisarniško delo, pa poglejte me zdaj« je smeje dejala diplomiranka beneške fakultete za arhitekturo, gradnjo in konservatorstvo, ki je pred to zaposlitvijo delovala kot konservatorka na piranski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine. V okviru svoje stroke je, med ostalim, sodelovala v mednarodnem projektu revitalizacije istrskega podeželja Revitas, in sicer pri obnovi trga v Topolovcu, kot soavtorica pa je podpisana v več publikacijah, na primer v »Koper – mesto stoterih dimnikov: identitetni elementi mestnega jedra«, ter za Izolo izjemno pomembno »Od Vrat do vrat čez izolske kontrade«, pobudnica katere je bila Dora Beržan. Trenutno sodeluje s Silvanom Sauom pri pripravi monografije o izolskem pokopališču oziroma o pokopališču Callelarga, kakor ga imenujemo v domačem okolju, kjer grobovi najstarejših mestnih družin ter uglednih in zaslužnih Izolanov pričajo o zadnjih dveh stoletij in več zgodovine Izole. »Lansko poletje sem visoko noseča hodila po pokopališču ter merila in skicirala grobove. Marsikomu sem se zdela čudna, zelo čudna, vendar jaz pri delu, ki vključuje mojo stroko, neizmerno uživam«, je v izbrani italijanščini – večer je namreč potekal dvojezično ─ omenila kulturnica, ki z »multipraktično« žilico sodobne mlade ženske uspešno usklajuje kariero, vzgojo dveh malčkov in trenutke za razvajanje v dvoje.
Ksenija Orel
