Gosta 35. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« sta bila Dagmar in Aleksander Slekovec.
Dagmar Slekovec, katere ime pomeni »kraljica dneva«, je bila po poklicu profesorica biologije, njen mož Aleksander Slekovec pa gradbeni inženir za nizke gradnje. Njegov oče je bil obveščevalni oficir v generalštabu kraljeve vojske. Pogosto je bil zdoma. Po očetovi smrti je začel Aleksander raziskovati njegovo biografijo.
Mati Dagmar Slekovec je bila po rodu Čehinja, Ružena Škerlj. Bila je svetovljanka, avtorica številnih slovarjev. Njen mož, Božo Škerlj, je bil prvi profesionalni slovenski antropolog. Študiral je biologijo na tedanji Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa v Pragi. Leta 1932 je prejel Rockfelerjevo štipendijo in družina se je preselila na Norveško.
Dagmar in Aleksander sta se srečala v mladosti, ko sta kot brigadirja na delovnih akcijah skupaj z drugimi gradila progi Brčko-Banovići in Šabac-Sarajevo, Novi Beograd ter študentsko naselje v Ljubljani. Za nagrado sta leta 1949 prejela dvotedenske počitnice v Lovranu – tam sta se prvič srečala in kasneje ustvarila trden zakon. V Izolo sta prišla iz Ljubljane pred dobrimi petdesetimi leti. Leta 1955 je namreč Aleksander prejel enoletno štipendijo od podjetja Gradbenik (sedanji Stavbenik). Nato je odšel za eno leto v vojsko. Potem sta leta 1957 prišla v Izolo oba, vsak s svojim majhnim kovčkom. Vselila sta se v majhno sobo na Velikem trgu. Na pičlih 10m2 stanovanjske površine sta imela posteljo, pisalno mizo in kuhalnik. Omare ni bilo, oblačila sta zlagala v kovček ali obešala na notranjo stran vrat. Po vodo za umivanje in na stranišče sta hodila k sosedom. Imela pa sta lep pogled na morje. V Izoli sta si ustvarila družino. Rodile so se jima tri hčerke, Breda, Eva in Nadja. Kasneje je prišlo še šest vnukov.
Dagmar Slekovec je bila v Izoli ena prvih učiteljic, ki je imela končano fakulteto. Dolgo let je učila na OŠ Vojke Šmuc, kasneje pa na Gimnaziji Koper, kjer se je tudi upokojila. Več kot deset let je bila članica Slovenskega rodoslovnega društva. Rodoslovje je tudi predavala na izolski Univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Ustvarila sta si domačo knjižnico z več kot 2500 knjigami. Aleksander je tudi urejal in dopolnjeval obsežen domači arhiv izolskih dogodkov. Več kot deset let sta obiskovala tečaj francoščine v okviru Kulturnega društva Peter Martinc v Kopru, učila pa sta se tudi esperanta.
Oba sta bila včlanjena v Borzo znanja – informacijsko središče za brezplačno izmenjavo znanj. Naučila sta se uporabljati tudi računalnik.
Mati Dagmar Slekovec je bila po rodu Čehinja, Ružena Škerlj. Bila je svetovljanka, avtorica številnih slovarjev. Njen mož, Božo Škerlj, je bil prvi profesionalni slovenski antropolog. Študiral je biologijo na tedanji Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa v Pragi. Leta 1932 je prejel Rockfelerjevo štipendijo in družina se je preselila na Norveško.
Dagmar in Aleksander sta se srečala v mladosti, ko sta kot brigadirja na delovnih akcijah skupaj z drugimi gradila progi Brčko-Banovići in Šabac-Sarajevo, Novi Beograd ter študentsko naselje v Ljubljani. Za nagrado sta leta 1949 prejela dvotedenske počitnice v Lovranu – tam sta se prvič srečala in kasneje ustvarila trden zakon. V Izolo sta prišla iz Ljubljane pred dobrimi petdesetimi leti. Leta 1955 je namreč Aleksander prejel enoletno štipendijo od podjetja Gradbenik (sedanji Stavbenik). Nato je odšel za eno leto v vojsko. Potem sta leta 1957 prišla v Izolo oba, vsak s svojim majhnim kovčkom. Vselila sta se v majhno sobo na Velikem trgu. Na pičlih 10m2 stanovanjske površine sta imela posteljo, pisalno mizo in kuhalnik. Omare ni bilo, oblačila sta zlagala v kovček ali obešala na notranjo stran vrat. Po vodo za umivanje in na stranišče sta hodila k sosedom. Imela pa sta lep pogled na morje. V Izoli sta si ustvarila družino. Rodile so se jima tri hčerke, Breda, Eva in Nadja. Kasneje je prišlo še šest vnukov.
Dagmar Slekovec je bila v Izoli ena prvih učiteljic, ki je imela končano fakulteto. Dolgo let je učila na OŠ Vojke Šmuc, kasneje pa na Gimnaziji Koper, kjer se je tudi upokojila. Več kot deset let je bila članica Slovenskega rodoslovnega društva. Rodoslovje je tudi predavala na izolski Univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Ustvarila sta si domačo knjižnico z več kot 2500 knjigami. Aleksander je tudi urejal in dopolnjeval obsežen domači arhiv izolskih dogodkov. Več kot deset let sta obiskovala tečaj francoščine v okviru Kulturnega društva Peter Martinc v Kopru, učila pa sta se tudi esperanta.
Oba sta bila včlanjena v Borzo znanja – informacijsko središče za brezplačno izmenjavo znanj. Naučila sta se uporabljati tudi računalnik.
Pripravila Špela Pahor
