Gost 58. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Enzo Hrovatin.
Enzo Hrovatin je širši množici morda najbolj znan kot član legendarne primorske skupine Faraoni. Letos je izdal svoj kantavtorski prvenec z naslovom Volaria dismentegarte, s katerim je uglasbil izolsko narečje pripadnikov italijanske skupnosti. S tem je izpolnil obljubo, ki jo je še kot deček dal svoji noni. Ona je bila namreč tista, ki je vanj kot glasbenika vedno verjela. Zamisel o cedeju v izolskem narečju je dozorevala vsaj dve leti, udejanjati pa se je pričela s preprosto uglasbitvijo ene izmed poezij Dorine Beržan v izolskem dialektu z naslovom I love you. Tako je počasi nastal cede, kjer sta poezija Dorine Beržan in glasba Enza Hrovatina združena v popolno celoto. Na cedeju se je kot avtorica ene izmed pesmi proslavila tudi Astrid Brenko ter avtor sam. Cede so finančno podprli italijanska narodna skupnost, Občina Izola in Zavod za kulturo RS.
Iz skupine Nočni skok je Enzo Hrovatin v začetku 80-ih skočil k skupini Faraoni. V osemdesetih so bili Faraoni predvsem spremljevalna skupina sprva Tereze Kesovije, potem pa še Oliverja Dragojevića, s katerem so se tudi podali na enomesečno turnejo po ZDA, v 90-ih pa so postali prava glasbena senzacija. S svojimi uspešnicami so polnili tako radijske oddaje kot glasbene lestvice. Leta 1992 so s skladbo E tristemente, pod katero je podpisan Enzo Hrovatin, osvojili prvo nagrado na festivalu Melodij morja in sonca. Uspeh se je ponovil leta 1998 s skladbo Mi ljudje smo kot morje, vmes in potem pa so ustvarili nepozabne hite kot so V San Simonu, Ne bom pozabil na stare čase, Sem takšen (ker sem živ), Kar je res, je res, Solinar …
Vendar Enzo Hrovatin ni samo glasbeni nagrajenec, obožuje ga tudi policija. Že šestkrat je prejel kazen za priložnostno sottovoce izvedbo v poletnih večerih na osrednjem izolskem trgu.
Enzo Hrovatin ne skriva, da od glasbe in za glasbo živi. Oporo vedno znova poišče in najde v veri in v slikanju, prave vrednote pa išče znotraj sebe, saj verjame v odpuščanje in v ljubezen.
Iz skupine Nočni skok je Enzo Hrovatin v začetku 80-ih skočil k skupini Faraoni. V osemdesetih so bili Faraoni predvsem spremljevalna skupina sprva Tereze Kesovije, potem pa še Oliverja Dragojevića, s katerem so se tudi podali na enomesečno turnejo po ZDA, v 90-ih pa so postali prava glasbena senzacija. S svojimi uspešnicami so polnili tako radijske oddaje kot glasbene lestvice. Leta 1992 so s skladbo E tristemente, pod katero je podpisan Enzo Hrovatin, osvojili prvo nagrado na festivalu Melodij morja in sonca. Uspeh se je ponovil leta 1998 s skladbo Mi ljudje smo kot morje, vmes in potem pa so ustvarili nepozabne hite kot so V San Simonu, Ne bom pozabil na stare čase, Sem takšen (ker sem živ), Kar je res, je res, Solinar …
Vendar Enzo Hrovatin ni samo glasbeni nagrajenec, obožuje ga tudi policija. Že šestkrat je prejel kazen za priložnostno sottovoce izvedbo v poletnih večerih na osrednjem izolskem trgu.
Enzo Hrovatin ne skriva, da od glasbe in za glasbo živi. Oporo vedno znova poišče in najde v veri in v slikanju, prave vrednote pa išče znotraj sebe, saj verjame v odpuščanje in v ljubezen.
Ksenija Orel
