Gostja 102. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bila Irena Apollonio.
S 102. zanimivo Izolanko okoli sveta
V četrtek, 13. oktobra smo na večernem klepetu z Zanimivimi Izolani v Mestni knjižnici Izola spoznali 102. Zanimivo Izolanko, Ireno Apollonio, ki v Izoli že več kot 20 let vodi svoj frizerski salon v Pittonijevi ulici. S prisotnimi je podelila svojo zgodbo in dokazala, da se sanje lahko uresničijo z vztrajnim delom in trudom, kljub preprekam in težavam. Pogovor z gostjo je vodila Erika Gregorič, zaposlena v knjižnici.
Irena Apollonio je osnovno šolo zaključila v Divači, v Ljubljani pa triletno poklicno frizersko šolo, bila je odličnjakinja, zato ji ni bilo potrebno opravljati zaključnih izpitov. Na šolanje ima lepe spomine, kljub temu, da ji je Ljubljana sprva predstavljala čisto nov svet, drugačen od tistega, ki ga je bila vajena v domači Divači. Spomni se, da je imela veliko priložnosti za opravljanje prakse, saj so prijatelji in prijateljice njenega brata, ki se je tudi šolal v Ljubljani, hodili k njej kot modeli. Poleg tega je bila njihova šola povezana z različnimi centri in zavodi, tako so strigli tudi otroke s posebnimi potrebami in otroke v dnevnem varstvu.
Vsak začetek je težak in naša gostja se je tega zavedala že pri 17. letih po končanem šolanju. Spominja se obiska trgovine v Divači z mamo, ko jo je prodajalka vprašala, kam jo bo pot vodila po končanem šolanju in ji hkrati omenila, da so v izolskem frizerskem salonu Nadja v Jagodju vedno dobrodošli pari delovnih rok. Naša gostja se je odpravila z mamo v Izolo in Nadja Lazar ji je ponudila delo, s katerim bi morala pričeti že v naslednjem tednu po pogovoru. Pogoj je bila selitev v Izolo zaradi deljenega urnika. Zagrabila je priložnost, se preselila ter sprva živela pri mamini sestrični Mihaeli Božeglav, ki je imela za nekaj časa prosto sobo. Nato pa sta z mamo pričeli iskati stanovanje. To je bil pohod od vrat do vrat hiš v Jagodju. Kmalu sta našli sobo s souporabo kopalnice čisto na vrhu Jagodja. Irena Apollonio je z vztrajnim delom v salonu sčasoma dobila vedno več zadolžitev, postala samostojna, dobila svoje stranke in višjo plačo, da si je lahko sama plačevala najemnino, saj je bila le ta sprva višja od plače. Pridružili sta se ji še dve sošolki iz Ljubljane, s katerima je bila skupaj v internatu. Našle so si skupno stanovanje, delile stroške in najemnino.
V frizerskem salonu Nadja je bila zaposlena že 10 let in bila prepričana, da bo tam za stalno, nato pa jo je mož spodbudil, da odpre svoj frizerski salon. Sprva je imela zadržke, saj izhaja iz družine, kjer so bili vsi zaposleni in ni bila vajena samostojnega podjetništva, kot so ga bili vajeni v moževi družini. Pa se je le opogumila in zagnala svojo dejavnost, ki jo vodi še danes, v prostorih, kjer je tašča prej vodila svoje šiviljstvo Nit in ga kasneje preselila. Salon je odprla konec leta 2000. Od takrat se je veliko spremenilo. Včasih so salon večinoma obiskovale stalne stranke, ki so si pričeske urejale vsak teden. Spominja se, da so bili trendi pričesk takrat trajne, strešice, natopirane in sfenirane pričeske, frizerke so dosti krtačile in frizura je držala tudi cel teden. Sedaj se stremi k naravnemu videzu, poudarek je na striženju in barvanju. Pravi, da včasih stranke niso imele težav sedeti dve uri v salonu in si vzeti čas. V njenem salonu ne naročajo, zato imajo veliko stalnih in priložnostnih strank. Pri njej se frizirajo Izolani, prijatelji iz Divače, turisti in vikendaši, ki si na dopustu vzamejo čas zase in obiščejo frizerski salon. Salon je prijazen do invalidov, saj do njega vodita širok dostop in klančina. Vse zaposlene stremijo k temu, da delo teče in da stranke ne čakajo. Zanimalo nas je ali Izolani eksperimentirajo s pričeskami in zaupala je, da Izolani večinoma ne eksperimentirajo, upoštevajo pa modne trende.
Apollonijeva pa ni z dušo in srcem predana samo svojemu delu. Zelo jo veseli tudi pripravljanje in organiziranje potovanj z družino, prijatelji in zaposlenimi v salonu, njenimi puncami. Potovanja ji pomenijo umik od vsakdana, rada spoznava nove kraje in kulture na različnih koncih sveta. Pravi, da se s spoznavanjem novih krajev naučimo ceniti kar imamo doma. Obiskali so že pol sveta, med drugim Filipine, Mehiko, Argentino. Na podlagi želja in predlogov vseh potujočih, ki vključuje tudi adrenalinske izlete, sestavi program po dnevih, ki mu sledijo na potovanjih, kjer zmeraj obiščejo tudi Slovence, ki tam živijo. Na njih jih opozorijo prijatelji, z njimi se povežejo in jim iz Slovenije prinesejo, kar pogrešajo (kava, pašteta, cedevita…). Potuje tudi s svojimi zaposlenimi v sklopu seminarjev in izobraževanj, kar jih poveže med sabo in pripomore k sproščenemu vzdušju med njimi. Na potovanja se vedno odpravijo vse skupaj in takrat je salon zaprt. Obiskale so že London, Madrid, Milano, Rimini, Barcelono, mnogo krajev bivše Jugoslavije in ob 18. obletnici salona, New York. S strankami v salonu poklepetajo o izkušnjah s seminarjev in podelijo prigode s potovanj, ob katerih se skupaj nasmejejo.
Ko je prišla v Izolo, je bilo to še pristno ribiško mesto. Bila ji je zelo všeč in navdajal jo je prijeten občutek domačnosti. Spominja se, da je bilo živahno. V Izoli sta še obratovali tovarni, Delamaris in Mehanotehnika. V spominu so ji ostale vožnje s kolesom v službo, kjer so jo na poti pozdravljale stranke iz salona in ostali domačini. Všeč ji je bilo, da so se vsi poznali med sabo, so se pozdravljali in so bili sproščeni. Sedaj je tega malce manj. Spremembe v času nas spodbujajo v razmišljanje, kaj je bilo dobrega v preteklosti in da to ohranimo.
Erika Gregorič, Mestna knjižnica Izola
