Položaj podložnikov

Tako kot za vse kmete v avstrijskih deželah je tudi za kmete Škofje vasi in njene bližnje okolice veljalo, da do izvedbe zemljiške odveze leta 1848 niso bili lastniki zemlje, ki so jo obdelovali, ampak je bila zemlja v lasti njihovega zemljiškega gospoda (fevdalca), ki jim jo je podelil v zakup. Za plačilo  so mu kmetje morali vsako leto oddati določene dajatve, najprej v naturalijah (pridelke in živino), kasneje pa tudi v denarju, in opravljati tlako. Ob smrti gospodarja je moral njegov naslednik zato, da je smel prevzeti kmetijo, svojemu zemljiškemu gospodu dati tako imenovano primščino; običajno je bilo to govedo. Obveznosti kmetov do njihovega zemljiškega gospoda so bile zapisane v urbarju. Ker so bili kmetje podložni zemljiškemu gospodu, se je zanje uveljavil izraz podložniki, zaradi tlake, ki so jo opravljali zanj, pa tudi izraz tlačani. Podložniki oziroma tlačani so bili od svojega zemljiškega gospoda osebno odvisni, kar pomeni, da brez njegovega dovoljenja niso smeli zapustiti  kmetije, ki so jo od njega dobili v zakup, prav tako pa se brez njegovega privoljenja njihovi otroci niso smeli poročiti, ali se izučiti za kakšen poklic. Temu se je reklo, da so bili “privezani na zemljo”.

V 15., 16. in 17. stoletju se je položaj kmetov na Slovenskem močno poslabšal, ker njihovi zemljiški gospodje niso več spoštovali v urbarjih zapisanih dajatev in tlake,  marveč so jih samovoljno povečevali. To je privedlo do številnih kmečkih uporov (puntov), med katerimi sta celjsko območje in s tem tudi območje Škofje vasi z bližnjo in širšo okolico zajela samo vseslovenski kmečki upor leta 1515 in kmečki upor leta 1635, ki pa sta bila oba zatrta.  Ali so v katerem od njiju sodelovali tudi kmetje z obravnavanega območja, ni mogoče ugotoviti.  Kmetom se je njihov položaj bistveno izboljšal šele v drugi polovici 18. stoletja pod vladavino Marije Terezije (1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (1780–1790). Da bi jih zaščitila pred prehudim izkoriščanjem in samovoljo zemljiških gospodov, sta v njihovo korist sprejela vrsto ukrepov. Enega takšnih je predstavljal robotni patent, ki ga je leta 1778 vladarica Marija Terezija sprejela  za deželo Štajersko in je z njim tlako  omejila na tri dni v tednu in na največ 156 dni v letu.  Z nevoljniškim patentom iz leta 1782 pa je cesar Jožef II. kmetom podelil osebno svobodo. Od tedaj dalje niso bili več osebno odvisni od svojega zemljiškega gospoda, kar je pomenilo, da so potem, ko so do njega izpolnili vse obveznosti in za kmetijo našli primernega naslednika, lahko odšli drugam in si poiskali drugega zemljiškega gospoda, njihovi otroci pa so dobili svobodo izbire poklica.

Še vedno pa kmetje niso postali lastniki zemlje, ki so jo obdelovali, ampak  so jo imeli samo v zakupu, kar je pomenilo, da so zemljiškemu gospodu morali še naprej dajati predpisane dajatve in mu opravljati tlako.  V avstrijskih deželah so kmetje lastniki zemlje, ki so jo obdelovali, postali šele z marčno revolucijo leta 1848, ko je bila septembra 1848 izvedena zemljiška odveza. Vendar zemlje  niso prejeli v last brezplačno, ampak so morali zanjo plačati odškodnino v višini ene tretjine njene vrednosti. Ne glede na to pa se je s tem položaj kmetov bistveno izboljšal. Tedaj so tudi kmetje iz Škofje vasi in njene bližnje okolice prvič postali gospodarji na svoji zemlji.

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Organizacija

Partner


Izbira pokrajine

Vse pokrajine
Celjska pokrajina
Dolenjska pokrajina
Gorenjska pokrajina
Goriška pokrajina
Koroška pokrajina
Obalno-kraška pokrajina
Osrednjeslovenska pokrajina
Pomurska pokrajina
Spodnjepodravska pokrajina
Štajerska pokrajina
Slovenci v zamejstvu in po svetu

2008 - 2022 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.