Organiziranje upora proti okupatorju leta 1941

Območje Škofje vasi  z bližnjo in širšo okolico je zlasti v letih 1941 in 1942 predstavljalo eno najpomembnejših žarišč narodnoosvobodilnega gibanja (NOG) v vsej okolici Celja. Pomemben vir za proučevanje NOG na tem območju predstavljajo spomini Milana Kožuha iz Škofji vasi, ki  je v njem sam aktivno sodeloval. V njih je opisal začetke upora proti okupatorju ne le v Škofji vasi, marveč tudi na območju Arclina, Dobrotina, Vojnika, Višnje vasi, Lipovca, Ljubečne, Trnovelj, Zadobrove, Šmarjete in Hudinje.[1] Žal se njegovi spomini zaključijo z letom 1941, tako da za naslednja leta o NOG na tem območju nimamo več kaj dosti podatkov. Nekaj jih najdemo samo še v spominih nekdanje aktivistke OF in partizanke Ivanke Žagar Milovanović iz Škofje vasi, ki jih je posvetila predvsem vlogi žena v NOG na območju Škofje vasi ter njene bližnje okolice.[2]  

Iz njunih spominov je razvidno, da je do organiziranja upora proti okupatorju na območju Škofje vasi in njene bližnje ter širše okolice  prišlo že kmalu po nastopu nemške okupacije leta 1941, ko se je tudi tu začela organizirati Osvobodilna fronta (OF). Glavni razlog za to gre iskati predvsem v tem, da so se tu pred in med vojno zadrževali nekateri komunisti, kot  denimo Tone Grčar, Janko Skvarča–Modras,  Peter Stante–Skala, Franjo Vrunč–Buzdo, Slavko Šlander, Stane Žagar in Tončka Čeč. Med domačini je imel pri organiziranju upora proti okupatorju  pomembno vlogo že omenjeni Milan Kožuh iz Škofje vasi, ki je bil leta 1941 kot član Komunistične partije Slovenije (KPS) kooptiran v Okrožni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) Celje. Njemu in njegovim somišljenikom, med katerima sta bila tudi njegov brat Julko in njegova sestra Minka,  je pred vojno uspelo, da so pod vpliv komunistov pritegnili številne člane Delavskega kulturnega društva Vzajemnost in Društva kmetskih fantov in deklet v Škofji vasi. Prav člani obeh omenjenih društev, med katerimi so prevladovali mladi, so postali nosilci organiziranja upora proti okupatorju na območju Škofje vasi in njene bližnje okolice.

Tako kot povsod drugje v Sloveniji so tudi na območju Škofje vasi in njene bližnje in širše okolice komunisti in njihovi pristaši s pripravami na upor proti okupatorju  pričeli  šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Ker so bili pod vplivom komunističnih  parol o nepremagljivosti sovjetske Rdeče armade, so  verjeli, da bo vojna trajala kvečjemu tri mesece in da se bo hitro končala s porazom Nemčije. V takšnem vzdušju je Peter Stante že 22. junija 1941 sklical sestanek »popolnoma zanesljivih tovarišev,  sposobnih za vodstvo posameznih grup,« ki bi ga lahko smatrali kot ustanovitveni sestanek odbora Osvobodilne fronte (OF) za Škofjo vas z bližnjo in širšo okolico. Na sestanku, ki je potekal v vrtni lopi gostilne Helene Vrečko v Arclinu, so bili poleg Petra Stanteta prisotni še Milan Kožuh, Jože Antloga, Lojze Vrečko in Tine Dobrotinšek.[3] Na njem so ustanovili posamezne skupine (grupe) z odgovornimi:[4]

  • Ivan Jošt za Lipovec in Ljubečno,
  • Martin Dobrotinšek za Dobrotin in Pristavo,
  • Jože Antloga za Arclin,
  • Janko Vrečko in Preložnik za Vojnik,
  • Lojze Vrečko za Škofjo vas,
  • Ivan Okorn za Šmarjeto,
  • Franci Kožuh za Zadobrovo in Trnovlje,
  • Milan Kožuh je bil odgovoren za celotno področje.  

Peter Stante je nato izdal navodila za zbiranje orožja, hrane, denarja in podobno. Hkrati so na tem sestanku  določili kraje, kjer so se nameravali sestajati. Kot takšne kraje so izbrali Dobrotinškovo domačijo na Dobrotinu pri Vojniku, domačijo Jožeta Antloge v Arclinu, Kožuhovo domačijo v Škofji vasi in domačiji Alojza Vrečka ter Amalije Špes v Vojniku.[5] V okviru priprav na začetek upora proti okupatorju so poskrbeli tudi za tiskanje in razmnoževanje letakov ter drugega propagandnega materiala. S tem namenom je Janko Skvarča na podstrešju nad ključavničarsko delavnico Majdičeve  Industrije volnenih izdelkov po delih prinesel in sestavil manjši tiskarski stroj.[6] To je lahko izvedel, ker je kot ključavničar v tem podjetju skrbel za popravilo strojev, zaradi česar ni bil sumljiv in je imel prost vstop v podjetje. “Tiskarna”  je  v Škofji vasi delovala do  avgusta 1941, ko so jo iz varnostnih razlogov prestavili k Joštu v Lipovec pri Ljubečni.[7]

Do prvih akcij proti okupatorju na obravnavanem območju  je prišlo že julija 1941. Šlo je za napisne akcije, trošenje letakov in za širjenje propagandnega materiala. V Škofji vasi so se napisi pojavili na mostu čez Hudinjo, pri Canku in pri Franceljnu, v Šmarjeti pa pri Luku.[8] Na letakih so bila zapisana gesla: “Živela OF”, “Živela KP”, “Živela SSSR”, “Smrt fašizmu, svoboda narodu”, na vsakem izmed njih pa sta bila narisana srp in kladivo.[9] Letake so tiskali in razmnoževali v že omenjeni ilegalni tiskarni pri Joštu v Lipovcu. Razmnoževal jih je Ivan Jošt, Vida Jošt pa je skrbela za papir. Poleg letakov so med ljudmi razširjali tudi glasilo OF Slovenski poročevalec. Zanesljivim ljudem so letake in Slovenskega poročevalca izročali osebno, ostalim pa so jih metali skozi okna, v vrtove, pred vrata, pa tudi po cestah.[10]

Člani skupine (grupe) iz Škofje vasi so dobili nalogo, da morajo letake spraviti tudi v roke nemških vojakov v celjski kasarni, za kar jih je bilo najprej potrebno prevesti v nemščino. Dostavo in trošenje letakov v celjski kasarni je opravljal Ivan Hladin, ki je s konji vozil pri očetu Milana Kožuha v Škofji vasi. Ko so Nemci začeli z obnavljanjem kasarne v Celju, so ga angažirali za prevoz gradbenega materiala, s tem pa je dobil prost dostop v njeno notranjost. Letake mu je dostavljal Milan Kožuh, ko mu je vsako opoldne prinašal kosilo.[11]   

Istočasno z izvajanjem napisnih akcij in trošenja letakov je prišlo tudi do izvedbe prve sabotažne akcije. Izvedel jo je Janko Vrečko z vojniško skupino (grupo), in sicer na telefonskem omrežju.[12] Ker so načrtovali oborožene akcije, so začeli z zbiranjem orožja. V vsaki izmed zgoraj navedenih skupin (grup)  je bil določen nekdo, ki je bil odgovoren za njegovo zbiranje. Ker nekatero zbrano orožje ni bilo uporabno, ga je bilo potrebno najprej popraviti. V ta namen so organizirali popravljalnico orožja pri “Anzeku”, ki jo je imel na skrbi Franc Kožuh.[13] Delovala je do njegove aretacije leta 1942.

Za OF so poleg orožja zbirali tudi moko, meso, mast in druga živila. Največ so prispevali Lojze Vrečko, Jože Kožuh, Jože Antloga in mlinar Martin Klinc, ki je v svojem mlinu za partizane mlel žito.[14] Poleg hrane so za OF zbirali tudi  denarne prispevke, pri čemer so se držali direktive: »Ni važna vsota zbranega denarja za OF, ampak število tistih, ki akcijo zbiranja denarja podpirajo!«. Tudi v tej akciji je bil po višini prispevka prvi Jože Antloga iz Arclina, ki je skrbel za hrano kurirjev in partizanov, ki so prihajali na tukajšnji teren.[15]

Milan Kožuh v svojih spominih omenja tudi zanimivo prigodo v zvezi z dvema britanskima vojakoma, palestinskima Arabcema, ki sta maja 1941 na Kreti padla v nemško ujetništvo in so ju Nemci skupaj z drugimi ujetniki nameravali odpeljati v ujetniško taborišče v Nemčijo. To sta bila Palestinca Abdul Junis in Mehmed Krim. Ko jima je v Čretu uspelo z vlaka pobegniti, sta se na begu po naključju zatekla k simpatizerjem OF, ki so o tem obvestili sekretarja Okrožnega komiteja KPS Celje Toneta Grčarja.[16] Ta je, preden bi ju odvedli v Celjsko partizansko četo, nameraval najprej preveriti, če ju ni slučajno poslal Gestapo, za kar je  zadolžil  Milana Kožuha in njegove ožje  sodelavce iz Škofje vasi.[17] Potem, ko so ugotovili, da govorita resnico in da sta resnično britanska vojaka, so ju napotili v Celjsko partizansko četo, kjer sta v spopadu z Nemci skupaj z večino njenih borcev 27. avgusta 1941 v Št. Rupertu (sedaj Breze nad Laškim) oba padla.

Celjski partizanski četi bi se po ukazu sekretarja Okrožnega komiteja KPS Toneta Grčarja moral priključiti tudi Milan Kožuh, vendar je bil ukaz nato preklican in je še naprej deloval kot član Okrožnega komiteja SKOJ-a Celje, v katerem je bil zadolžen za agitacijo in propagando. Septembra 1941 je dobil sporočilo, da mora pripraviti sestanek mladincev, ki so bili odgovorni za posamezne skupine (grupe), ker jih namerava obiskati  “tovarišica Tomšič iz Ljubljane”.[18] Čeprav njenega imena Milan Kožuh ne navaja, smemo domnevati, da je šlo za Vido Tomšič. Sestanek z vodji skupin (grup) je potekal na domu Milana Kožuha (po domače se je pri Kožuhovih reklo “pri Psan”) v Škofji vasi. Potem ko so vodje podali kratka poročila o svojem delu, je Tomšičeva razložila, »kako se bori mladina drugod, kako je treba izvršiti razne napisne akcije, širiti propagandni material, boriti se proti obisku tečajev za nemščino in slično.[19]

* * *

Pri organiziranju NOG na območju Škofje vasi ter njene bližnje in širše okolice so imele pomembno vlogo tudi žene in dekleta. Med njimi so prevladovale tiste, ki so aktivno delovale v Društvu kmetskih fantov in deklet Škofja vas in v Delavskem prosvetnem društvo Vzajemnost Škofja vas. Med njimi je bila zlasti aktivna že omenjena Ivanka Žagar s partizanskim vzdevkom Staša.  Kot mladinka je v začetku okupacije delala na oddelku za preskrbo na občini v Škofji vasi, kar ji je omogočilo, da je pristaše OF oskrbovala z oblačilnimi in živilskimi izkaznicami.[20] Na občini je na skrivaj vzela šapirograf in ga odnesla k podpornici OF Miladi Šmid v Zadobrovo, pri kateri so se zbirali aktivisti OF, občasno pa sta se pri njej zglasila tudi Sergej Kraigher in Tončka Čeč.[21] Kot smo že povedali, so  Ivanko Žagar nemške okupacijske oblasti  17. julija 1942 aretirale in jo poslale najprej v taborišče na gradu Borl, od tam pa v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Ko se je iz njega vrnila, se je znova vključila v OF in 15. aprila 1945 celo postala organizacijska sekretarka Okrajnega odbora OF Celje- mesto.[22]

Poleg Ivanke Žagar- Staše so se  pri organiziranju in podpiranju OF še posebno izkazale:[23]

  • Ema Kožuh iz Škofje vasi,
  • Minka Kožuh iz Škofje vasi,
  • Micika Bekež iz Škofje vasi,
  • Vali Bekež (por. Dečman) iz Škofje vasi,
  • Štefka Antloga, trgovka iz Arclina,
  • Milada Šmid iz Zadobrove,
  • Marica Košenina iz Zadobrove,
  • Vida Jošt iz Lipovca.  

Ema Kožuh (mati Milana, Julka in Minke Kožuh) je na svojem  domu nudila zatočišče ne le sinu Milanu, ampak tudi številnim drugim komunistom, med drugim tudi Slavku Šlandru, ki je v Kožuhovem  svinjaku imel skrit svoj arhiv.[24]  Njena hčerka Minka Kožuh je prevzemala izvajanje raznih akcij, ker kot mlajše dekle ni bila sumljiva. Tako je po skrivnih poteh na sestanke vodila razne funkcionarje KP oziroma OF, ki so prihajali iz Celja ali iz Ljubljane; pod pretvezo udeležbe tečaja nemščine v Vojniku je pobirala denarne prispevke za OF, trosila letake po vojniški okolici,  raznašala brošure itd.[25] V Zadobrovi je za OF delala tudi mladinka Marica Košenina. Med vsemi mladinkami je pri delu za OF sprva imela vidno vlogo Vida Jošt iz Lipovca, ki pa je kasneje, kot navaja Ivanka Žagar Milovanović, postala sodelavka Gestapa.[26]


[1] Tipkopis njegovih spominov hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

[2] Ivanka Žagar Milovanovič, Borba žena v Škofji vasi pri Celju. Tipkopis hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

[3] Milan Kožuh, Spomini na začetek borbe proti okupatorju l. 1941 osvetljen z nekaterimi dogodki pred vojno, str. 12 in 13. Tipkopis hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

[4] Prav tam.

[5] Prav tam.

[6] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 4.

[7] Prav tam.

[8] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 16.

[9] Prav tam.

[10] Prav tam.

[11] Prav tam.

[12] Prav tam.

[13] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 17.

[14] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 17 in 18.

[15] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 18.

[16] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 19.

[17] Prav tam.

[18] Milan Kožuh, navedeno delo, str. 22.

[19] Prav tam.

[20] Ivanka Žagar Milovanovič, Borba žena v Škofji vasi pri Celju, str. 2. Tipkopis hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

[21] Prav tam.

[22] O svojem delovanju v Okrajnem odboru OF Celje-mesto Ivanka Žagar Milovanović piše v svojem prispevku  Celje na pragu svobode, ki je objavljen v Celjskem zborniku 1985.

[23] Ivanka Žagar Milovanovič, Borba žena v Škofji vasi pri Celju, str. 1 in 2.

[24] Ivanka Žagar Milovanović, navedeno delo, str. 1.

[25] Ivanka Žagar Milovanović, navedeno delo, str. 1 in 2.

[26] Prav tam.

Fotogalerija

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Organizacija

Partner


Izbira pokrajine

Vse pokrajine
Celjska pokrajina
Dolenjska pokrajina
Gorenjska pokrajina
Goriška pokrajina
Koroška pokrajina
Obalno-kraška pokrajina
Osrednjeslovenska pokrajina
Pomurska pokrajina
Spodnjepodravska pokrajina
Štajerska pokrajina
Slovenci v zamejstvu in po svetu

2008 - 2022 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.