Janez Vurnik starejši je leta 1841 v Radovljici zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, ki je v 2. polovici 19. stoletja opremljala velik del Slovenije – ali kot je zapisal njegov vnuk Ivan Vurnik – je ded »slovel od Soče do Sotle in Drave!« (Boris Leskovec: Na brzicah življenja, Ljubljana, 2017). V njegovi delavnici se je učilo in delovalo tudi po 30 pomočnikov. Izdelki so bili predvsem namenjeni opremi cerkva – izdelovali in prenavljali so oltarje, prižnice, cerkvene klopi, orgelske omare in drugo cerkveno opremo v različnih slogih – v historičnih, v neoromanskem, neogotskem in neorenesančnem.
Vurnikovi so sloveli po znanju in bogati strokovni knjižnici (hrani jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti). Uveljavljeno delavnico je ob smrti očeta leta 1899 prevzel sin Janez Vurnik mlajši, ki jo je s svojim znanjem dvignil na nivo, primerljiv z dosežki podobnih delavnic po Evropi. Vurnikova podobarska delavnica je zamrla leta 1911, z nenadno smrtjo Janeza Vurnika mlajšega. Za kratek čas jo je obdržal Jožef Pavlin, najboljši od kiparjev v delavnici, a le do začetka 1. svetovne vojne. Ivan Vurnik je podedovane talente ter izkušnje deda in očeta nadgradil s študijem arhitekture. Skupaj z ženo Heleno Kottler Vurnik je vzpostavil tandem, ki je obvladoval široko področje arhitekture, urbanizma, slikarstva in oblikovanja na najvišjem strokovnem nivoju.
