Narodni dom

Iniciativa Narodne čitalnice

Naročilo je prejel s strani zadruge za gradnjo Narodnega doma, ki so ju ustanovili najbolj podjetni in ugledni člani kranjske Narodne čitalnice in Sokola. Kot razberemo iz časopisa Gorenjec leta 1910, so člani čitalnice in prebivalci Kranja oblast že več let opominjali, da jim za dejavnost primanjkuje prostora, občina pa jim je končno ugodila na seji 15. novembra 1921.

Iniciatorji za izgradnjo Narodnega doma so bili izjemno dejavni. Ne le s pozivi, denar so zbirali tudi od hiše do hiše. In menda meščani še nikoli niso tako hitro zbrali sredstev, številni pa so tudi prostovoljno pomagali pri gradnji. Navdušenje in osebni doprinos meščanov za dom kulture sta nepredstavljiva v današnjem času.

»Tovarnar Maks Fock in veletrgovec Ivan Savnik sta prevzela dolžnost zbiranja denarja. Njuni pobudi sta se pridružila še veletrgovec Franc Berjak in tovarnar Edmund Kocbek. Na pustni torek dne 25. februarja 1922 so se razdelili v dve skupini in šli po mestu od hiše do hiše in zbirali denarne prispevke. Menda meščani še nikoli niso bili tako enotni in navdušeni, da se v Zvezdi zgradi Narodni dom. Po načrtih Ivana Vurnika so z gradnjo takoj začeli in leta 1924 je bil dom zgrajen. Med gradnjo so s prostovoljnim delom veliko pomagali mladi člani Sokola. Pomemben je bil tudi prispevek Leopolda Puharja, ki je s svojim konjem vsak dan dovažal gramoz iz Save, da so zidarji delali brez prekinitve.« (Franc Puhar: Kranj v stoletju neslutenih sprememb, Kranj 2000, str. 47)

Nacionalni slog v arhitekturi

Ivan Vurnik je Narodni dom zasnoval v času, ko po razpadu Avstro-ogrske monarhije Slovenci iščemo svoje mesto, svojo narodno identiteto, ne le v političnem, ampak tudi na kulturnem področju. Ivan Vurnik in njegova žena Helena sta se v ta prizadevanja vključila z idejo nacionalnega sloga v arhitekturi in oblikovanju. To so leta, ko zrastejo Zadružna gospodarska banka v Ljubljani (kot najbolj slikovit izraz slovenskega narodnega izročila v arhitekturi), Sokolski dom v Ljubljani, Sanatorij za pljučne bolnike na Golniku in Narodni dom v Kranju. Ker je zavzeto spremljal umetniške trende po svetu, sta se ga dotaknila ekspresionizem in češki val, ki je v iskanju nacionalnega sloga gradil svojo t.i. »rondokubistično« smer. Poleg tega je bil Vurnik v srži funkcionalist, kar se je še posebej izrazilo nekaj let kasneje pri snovanju urbanističnih načrtov. Videti je, da je vse našteto kulminiralo prav v Narodnem domu v Kranju.

Še nepojasnjena sprememba načrta

Vurnikovi prvi načrti Narodnega doma se povsem razlikujejo od objekta, kakršen je bil izveden. Načrti so z okrasjem razkošen primer narodnega sloga in spominjajo na Sokolski dom v Ljubljani, medtem ko je bila realizirana stavba večinoma okleščena vseh dekoracij, vhodna fasada pa je ohranila vpadljivo dominanto, a tokrat v slogu, ki spominja na gotiko in na češki kubizem. Morda je na presenetljivo spremembo načrta vplival tudi naročnik, to je t.i. osnovalni odbor za zgradbo Narodnega doma oz. zadruga, ki je bila ustanovljena prav za zgraditev doma.

Vurnikov Narodni dom je bil po tlorisu križno zasnovana stavba, v dvignjenem pritličju je bila  v osrednjem prostoru kinodvorana s spremljevalnimi prostori, v nadstropju pa manjše dvorane za različne namene.

Navdušenje nad novo stavbo

V časopisu Jutro so ponosno poročali o novi atraktivni pridobitvi v Kranju:

Kranjski Narodni dom pod streho. Ponosna stavba Narodnega doma v Zvezdi v Kranju, v kateri dobe svoje udobne prostore vsa narodna društva, predvsem »Sokol» krasno telovadnico, je pokrita. V stavbi, ki je ponos mesta Kranja, se bo vršila že dne 2. septembra o priliki 60-letnice Narodno čitalnice in odkritja spominske plošče pesniku Simonu Jenku, prva veselica v velikem obsegu. Pokrit prostor obsega nad 1500 kvadratnih metrov ter zadostuje ob slabem vremenu tudi pri največjem obisku. Državne železnice so dovolilo za proslavo polovično vožnjo ter upamo, da se bodo kulturna društva, kakor tudi posamezniki v velikem številu odzvali vabilu Narodne čitalnice in poselili Kranj še v večjem številu, kakor ob priliki odkritja nagrobnega spomenika Simonu Jenku pred 50 leti, ko je počastilo spomin samo Ljubljančanov več kakor tristo. Za veselico se obljubljajo razne atrakcije, tako pravi amerikanski bar s plesalkami itd. (Jutro, 2.9.1923, str. 3)

Preobrazbe trga pred Narodnim domom

V času Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1926 postavljen spomenik kralju Petru I. Karađorđeviću. Kranjčani so priljubljenemu kralju v čast Zvezdo preimenovali v Park kralja Petra I., na veliko slavje ob otvoritvi 1. avgusta 1926 pa je prišel njegov naslednik Aleksander Karadžordžević, tedaj še slavljen, kasneje pa zaradi hegemonističnega vladanja vse manj. Dogodek je nadvse svečan in množično obiskan, domačine pa je menda najbolj očarala kraljica, ki se je oblekla v gorenjsko narodno nošo in si nadela avbo.

Spomenik so Nemci takoj po okupaciji l 1941 odstranili, park pa preimenovali v Horst Wessel Platz (po nacistu, avtorju njihove himne “Die Fahne hoch!”) Po osvoboditvi je park spet dobil novo ime – Park Svobode, v prvotni obliki pa je ostal do petdesetih let 20. stoletja.

Prezidava stavbe

Na pobudo sindikalnih voditeljev so v 50. letih po vojni začeli stavbo Narodnega doma dozidavati, prezidavati in preurejati. »Prenovljen« in preimenovan Delavski dom so odprli za delavski praznik – 1. maja 1960. Brez soglasja (še živečega!) avtorja se je domišljen, celovit koncept kulturnega doma polagoma, nenačrtno in nestrokovno razdiral, dokler ni z odstranitvijo vhodnega stopnišča izgubil še vitalno navezavo s parkom in se zasukal v kvazimodernistični konglomerat želja družbenopolitičnih organizacij, sindikatov, kluba proizvajalcev, delavske univerze, knjižnice, fotokluba, kina in množice drugih v naslednjih letih. Tak je še danes, s to razliko, da je še dodatno načet od časa in razpršenega (ne)upravljanja.

V skladu z logiko revolucionarnega časa je »modernizaciji« Narodnega doma sledila prenova parka. Na natečaju je bil izbran arhitekt Edvard Ravnikar. Park je v želji po odprtem mestnem prostoru nadomestil z betonsko ploščadjo, na katero je lociral kiparsko serijo Lojzeta Dolinarja (v spomin na pomembne dogodke – kip Revolucije, relief Začetek vstaje in kiparska kompozicija Delavska stavka). Prenovljen trg so odkrili 30. julija leta 1961. Ponovno je bil preimenovan, tokrat v Trg revolucije, a ne zadnjič – po osamosvojitvi Slovenije je dobil svoje 6. ime – Slovenski trg. Nomen est omen.

Izguba historične arhitekture

Z nepremišljeno širitvijo mesta se je na valu modernistične evforije in zaničevanja vsega starega v Kranju ne le gradilo, ampak tudi podiralo. Komaj kdo se še spomni, da je bila v prostoru med starim mestnim jedrom in Narodnim domom vrsta za svoj čas lepih stavb (tiskarna Gorenjski tisk, stavbe ob Koroški cesti idr.). Z njihovim rušenjem je v logičnem zaporedju arhitekture zazijala praznina, ki je zapolnjena z modernističnimi stavbami brez kakršnekoli medsebojne harmonije (Globus, prizidek občinske stavbe, hotel Creina, Delavski dom, Ajpes, trojček ob Gimnaziji).

Kakor pravi umetnostna zgodovinarka Nika Leben, je Kranj v času gospodarskega vzpona na območju sedanjega Slovenskega trga izgubil vso historično arhitekturo, razen poslopja Gimnazije Kranj.« (Kipi s Slovenskega trga, Delo, 22. november 2011)

Stane Bernik pa je v Kranjskem Zborniku razmišljal: »Slovenski trg (tedaj Trg revolucije) je bil po dveh natečajih, leta 1961 in 1967, na katerih je bil izbran Edvard Ravnikar, prenovljen kot središčni trg, obdan z individualno, izolirano oblikovanimi stavbami, Vurnikov narodni dom pa je bil prenovljen v modernističen objekt brez odprtega stika s trgom.« (Stane Bernik: Oris sodobne arhitekture v Kranju, Kranjski zbornik 1970, str. 245 – 261)