V Inkarnacijah Kunigunde sem želela osvetliti okoliščine nastanka izmišljene konstrukcije legende o grajski gospodični Kunigundi. Sodobni velenjski ‘graščaki’, njeni idejni očetje, so arhetipsko grajsko čarovnico ustvarili na osnovi dejanskih materialnih označevalcev – napisa imena in datuma na pečnici, steklene krogle v vodnjaku in najdenega šopa las. Z brkljarijo dejstev in izmišljij so sprožili promocijske učinke in ostenzijske reakcije, Kunigundo pa so nato velikodušno podelili z mladimi iz mladinskega centra, ki so lepo čarovnico preoblikovali po svoje. Skrivnostna in izmuzljiva igra fantazem ohranja Kunigundo večno lepo in mlado, ker pa je neizbrisen pečat vtisnila v identiteto mladinskih kultur, pooseblja tudi vrednote ustvarjalnega in odprtega mesta.
Zgodba o legendarni grajski gospodični Kunigundi je zaščitni znak velenjskega Muzeja. V okviru pedagoškega programa jo posredujejo grajski kustosi in učitelji na velenjskih osnovnih šolah. Pozna jo večina prebivalcev Velenja, močno pa se je vtisnila tudi v samo identiteto Velenjčanov, saj sta po njej poimenovana regionalni multimedijski center in mednarodni festival mladinskih kultur. Je pomemben del konstrukcije identitete muzeja in Velenja, sicer pa ima značilnosti izmišljene tradicije.[1] Tudi različice zgodbe variirajo zgolj v podrobnostih, v nadaljevanju pa bom povzela dve, ki se najbolj razlikujeta.
[1] Koncept izmišljene tradicije je razvil britanski zgodovinar Eric Hobsbawn (Hobsbawn in Ranger 1983). Po njegovem smo si velik del pojavov, ki jih danes razumemo kot del tradicije, v resnici izmislili ali vsaj sestavili v nekem (na kolektivni ravni nedefiniranem) zgodovinskem in družbenem kontekstu. Ambrož Kvartič, »Danes burek nič več …« : Sodobne povedke v Velenju, diplomsko delo, Ljubljana, 2009, str.47, op. 46.
