Leta 1841, pri starosti 24 let, se je že osamosvojil in kupil hišo v Radovljici. Preuredil jo je za potrebe bivanja in za lastno podobarsko delavnico. Ta je v nadaljevanju postala ena najbolj dejavnih na Kranjskem, v njej je z Janezom Vurnikom delalo tudi po 20 pomočnikov, s svojimi deli pa so zalagali cerkve zlasti po Gorenjskem, pa tudi na Štajerskem in Primorskem.
Ko je s svojimi deli sodeloval na Obrtniški razstavi v Ljubljani leta 1844, je spoznal izobraženega, svetovljanskega ljubljanskega zvonarja Antona Samasso*, ki ga je navdušil za študij umetniške literature. Tako je Vurnik odtlej zbiral in preučeval knjige z različnih področij in si ustvaril bogato knjižnico (podedoval in dopolnil jo je njegov sin Janez Vurnik ml.). S študijem tuje strokovne literature je učljivo osvajal pretekle dosežke, tehnike in sloge umetnosti. Zaslovel je prav s svojim poznavanjem slogovnih značilnosti, s svojo natančnostjo in posluhom za harmonijo med starim in novim.
*Anton Samassa je za časa grške osvobodilne vojne kupil več kot 1000 centov uplenjenih turških, iz morja dvignjenih topov in jih pretopil v zvonove, med katerimi je tudi veliki zvon na sv. Joštu s Prešernovim priložnostnim napisom, vlit leta 1834.
Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije
kraljestvo v Heladi končal je Navarin.
Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije,
glasim zdaj božjo čast iz svet’ga Jošta lin.
Obljubi občinskih mož, da bo obiskal Londonsko svetovno razstavo 1862 in da bo razstavil svoj brezniški tabernakelj na Pariški razstavi 1878, se nista uresničili. Dolga leta je bil član društva Wiener Bauhütte (ustanovljen 1862). Bil je zaveden Slovenec, ki se je rad družil s somišljeniki, kot sta Davorin Trstenjak in Lovro Toman. Janez Vurnik starejši je nedvomno eden od najbolj pomembnih podobarjev 19. stoletja na Slovenskem.
