Ivan Vurnik je bil globok premišljevalec svojega poklica. Njegov vrednostni sistem pri snovanju arhitekture je temeljil na uporabnosti, izrazni lepoti, skladnosti v prostoru in času ter človeku prijaznem urbanizmu. Značilno je, da je želel skupaj z ženo Heleno izoblikovati in uveljaviti slovenski nacionalni slog, za kar je navdih iskal v našem ljudskem izročilu.
Izrazit in najbolj znan primer Vurnikovih prizadevanj za nacionalni slog je zagotovo stavba Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki sta jo z ženo Heleno zasnovala leta 1922.
Bil je arhitekt širokega obzorja, ki se je vse življenje izobraževal, bil je popolnoma predan svojemu poslanstvu, svoje znanje pa je rad razdajal svojim študentom. Spremljal je trende na področju arhitekture in urbanizma po svetu, potoval in se udeleževal mednarodnih kongresov in razstav. Tako je svoje projekte v želji po uveljavitvi slovenske arhitekture v tujini predstavljal v Parizu, Berlinu, New Yorku, Oslu in drugje po Evropi.
Slogovno se je arhitekt Ivan Vurnik gibal od secesije in ekspresionizma do funkcionalizma, pri čemer je ves čas stremel po izoblikovanju slovenskega narodnega sloga. Deloval je na različnih področjih, za cerkvene, javne in zasebne naročnike. Njegovo prvo samostojno delo je Božji grob za župnijsko cerkev na Bledu leta 1912, leto zatem pa je zasnoval enega naših najlepših primerov secesijske sakralne umetnosti – notranjščino škofovske kapele v Trstu.
Tesno je sodeloval s svojo ženo Heleno Kottler Vurnik, ki je predvsem večje projekte vrhunsko dopolnjevala s svojimi slikarskimi in oblikovalskimi talenti. Najbolj znamenita dela, ki so nastala z njunim sodelovanjem, so škofovska kapela v Trstu, Zadružna gospodarska banka in preureditev cerkve sv. Petra v Ljubljani.
