Pozimi oz. zgodaj spomladi leta 1912 so prvič predvajali filme v Murski Soboti, in sicer v zadnji sobi nekdanje gostilne Peterka. Nato so na vrtu gostilne Turk naredili primerno uto v kateri je dobil mesto potujoči kino-gledališče. To uto iz desk je zgradil Gustav Dittrich. Notranjost je bila primerna, sedeži so bili udobni in Dittrich je poskrbel, da je stavba bila požarnovarnostno ustrezna. Svečano odprtje kina-gledališča je bilo v nedeljo 21. aprila 1912.
Lastnik tega prvega soboškega kinematografa Dittrich je sicer bil rojen leta 1879 v Vršcu v Srbiji, poročil se je v Beltincih, nakar sta z ženo odšla v Gradec, kjer je bil Gustav delovodja v tovarni vagonov Karl Elpl. Zaradi dela v socialdemokratski stranki, ki je bila prepovedana, je moral leta 1902 Gradec zapustiti. Zatekel se je v Mursko Soboto. Med bivanjem in službovanjem v Gradcu (1891-1902) je Dittrich vodil tudi praktične kleparske in inštalaterske obrti na srednji kleparski tehniški šoli in se tam prvič seznanil s tehniko kinematografije.
Filmske predstave v obdobju Avstro-Ogrske monarhije je Dittrich oglaševal v lokalnem časniku Muraszombat és Vidéke. Leta 1917 so preselili kino v Sotesko ulico št. 2 (danes dvorišče nekdanjega blagovnega centra „Šoping”). Tu je namreč Dittrich kupil od gostilničarja in hotelirja Dobraja hišo in skladišče. Skladišče so preuredili v kinodvorano. Prva svetovna vojna je okrnila delovanje kina. Po priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji je kino 4. 11. 1920 ponovno odprl vrata obiskovalcem. Predstave so bile ob sobotah in nedeljah v 4 m široki in 10 m dolgi leseni kinodvorani. Ob 17.30 so bile mladinske predstave, ki so bile po mnenju informatorjev vedno množično obiskane, ob 20. uri pa so bile predstave za odrasle. V organizacijo in delovanje kina je Dittrich vključil vse člane družine, celo delavce iz svoje kleparske delavnice. Neme filme je do leta 1925 spremljala godba z gramofonskih plošč. Včasih so igrali tudi ciganski godbeniki (Romi). Pozneje se je izoblikoval, predvsem ob večernih predstavah družinski orkester v sestavi: klavir, prva violina, druga violina, čelo in boben; ob popoldanskih predstavah pa klavir. Kinodvorano v Soteski ulici so trikrat posodobili, prvič leta 1928, drugič 1934 in tretjič 1938. Leta 1930 so se modernizirali, saj so nabavili za glasbeno spremljavo električni gramofon. Leta 1931 sta Edo in Gustav, sinova Gustava Dittricha starejšega, prevzela njegovo obrt in kino. Istega leta septembra so pričeli predvajati še zvočne filme. Sporede predstav je Dittrich obavljal sproti v lokalnih časnikih (Prekmurski glasnik, Murska Krajina idr.). Že od leta 1922 zasledimo filmske podnapise v nemščini in slovenščini. Čeprav je imel kino tudi različna imena, kot Dittrich kino, Ton kino, Central kino ipd., se ga je vseeno držalo staro preprosto ime Dittrichov kino.
Močno konkurenco je povzročil Dittrichovemu kinu na novo ustanovljeni mestni kino imenovan Grajski kino, ki je imel svoje prostore v soboškem gradu. Ker je bila za tem kinom tudi vplivna administracija z veljaki, so celo uspeli, da je moral Dittrich kino zapreti in zadostiti vsem „normativom”, ki so mu jih ti postavili, če je hotel delati naprej. Konkurenca je bila očitna, vendar je imel Dittrichov kino že ime in tradicijo. Delovati je prenehal leta 1945.
Novo kinodvorano v Murski Soboti oz. dvorano kina Park v ulici Štefana Kovača so začeli graditi leta 1953 po načrtih arhitekta Novaka. Dvorana je bila svečano predana svojemu namenu 27. aprila 1955, in s tem se je izpolnila dolgoletna želja vsem soboškim obiskovalcem po novi, veliki kinodvorani. Prvi predvajani je bil jugoslovanski partizanski film „Bila sem močnejša”. Otvoritev kina Park, ki je imel 560 sedežev, je bila 1. maja 1955. V začetku so v kinu predvajali v glavnem slovenske oz. jugoslovanske filme. Sčasoma so začeli domače filme izpodrivati tuji filmi, saj so bili kvalitetnejši. Filme so dobivali od domačih distributerjev. To so bili Continental film, Karantanija, Kinematografi Ljubljana idr. Premierne filme so predvajali z zamudo, saj je lahko minilo od premiere v svetu tudi leto ali dve. Na teden so predvajali tri filme z dvema dnevnima predstavama od ponedeljka do petka in s petimi nedeljskimi. Dobre ali zelo iskane filme so včasih predvajali tudi po pet dni zapored, saj je bil nato dobiček večji. V kinu Park so se poleg predvajanja filmov odvijale še druge dejavnosti in prireditve, in sicer gledališke predstave, razni koncerti domačih in tujih izvajalcev ter nastopi pevskih zborov in godb na pihala. V začetku je za pravilno delovanje kina Park skrbelo več ljudi: to so bili upravnik kina oz. direktor, računovodja, prodajalka vstopnic, kontrolor kart in čistilka. Kinodvorano so v letih 1981 in 1994 prenovili, v slednji prenovi so vgradili klimo in centralno ogrevanje ter dodali novejše digitalne naprave. Zadovoljstvo občinstva se je pokazalo v velikem obisku kina. V prostoru kina je bil majhen bife s pijačo, bobi palčkami, čokolado, krompirčkom in napolitankami. Z osamosvojitveno vojno v Sloveniji leta 1991 so se v kinu začele težave zaradi manjšega uvoza filmov. Kljub modernizaciji npr. montiranje Dolby Digital ozvočitve leta 1996, so se manjši obisk in finančne težave nadaljevali. Upad obiska gre pripisati tudi cenejši izposoji DVD-jev in internetu, kjer si ljudje lahko ogledajo filme. Tako je npr. leta 2003 kino končal z izgubo takratnih 989 tisoč tolarjev. Kino Park je 11. maja 2008 zaprl vrata, in nadomestil ga je konkurenčno uspešen multikino s tremi kinodvoranami v trgovskem centru Maximus. Nekdanji kino Park so preuredili v večnamensko kulturno dvorano oz. sodobno gledališko dvorano, ki so jo odprli februarja 2011 ob slovenskem kulturnem prazniku. Danes nosi ime Gledališče Park.
