Letos obeležujemo 160-letnico rojstva Davorina Žunkoviča (1858–1940), ptujskega rojaka, ljubiteljskega jezikoslovca in arheologa, zagovornika avtohtonosti Slovanov, venetologa in pisca številnih psevdoznanstvenih del. Podpolkovnik Žunkovič, poveljnik prve slovenske vojaške šole, prvi ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru in velik knjigoljub je v svojem času odmevno zaznamoval kraje svojega bivanja. Označevali so ga vseslovansko prepričanje, narodna zavednost in pokončna drža.
Rodil se je 1. novembra 1858 v Podložah pri Ptujski Gori. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Mariboru (1871–1876) in Celju (1877). Po odsluženem vojaškem roku se je šolal na pehotni kadetnici v Innsbrucku (1879–1882), nato je služboval v Mostarju in Louki na Moravskem. V letih 1893–1895 je bil polkovni adjutant in učitelj ruščine na Dunaju. Tu je obiskoval tudi šolo za korpusne častnike (1895–1896) in bil nato leta 1896 povišan v stotnika ter premeščen v Brno. 1898 je postal četni poveljnik in učitelj v pehotni kadetnici v Mariboru, nato v Kromĕřížu, v Mostarju in Cieszcynu (Šlezija). Leta 1909 je bil povišan v majorja in poveljnika nadomestnega bataljona v Kromĕřížu, že čez dve leti pa upokojen, uradno zaradi splošne živčne oslabelosti, v resnici pa zaradi svojega vseslovanskega prepričanja (1911).
Ob izbruhu 1. svetovne vojne je bil ponovno vpoklican v vojsko. Dodeljen mu je bil naziv podpolkovnika in poveljnika na vzhodnem frontnem območju. Zaradi zlorabe uradnega položaja in neupoštevanja predpisov so ga leta 1916 v Galiciji degradirali ter obsodili na ječo, vendar je bil v obnovljenem procesu oproščen, vrnjen mu je bil tudi vojaški čin. Maja 1918 je bil imenovan za poveljnika Podgorice v Črni gori.
Razpad avstroogrske monarhije je dočakal na Dunaju, od koder se je na poziv Rudolfa Maistra novembra 1918 vrnil v Maribor, kjer je bil postavljen za poveljnika in predavatelja sedemrazredne vojaške realke – prve slovenske vojaške šole, s slovenskim učnim jezikom. Žunkovič je šolo organizacijsko utrdil, poskrbel za pripravo učbenikov, obogatil šolsko knjižnico ter skrbel za nacionalno vzgojo. Ker se šola ni vklapljala v srbski režim, jo je v letu 1919 prevzel srbski polkovnik (pozneje je bila ukinjena), Žunkovič pa je bil prestavljen v Niš. Leta 1921 se je na lastno željo upokojil in se vrnil v Maribor.
Leta 1923 je postal honorarni knjižničar mariborske Študijske knjižnice, ki jo je vodil do leta 1931, ko je bil za ravnatelja imenovan Janko Glazer (1893–1975). V knjižnici je poskrbel za opremo in prenovo knjižničnih prostorov, za popis neobdelanega gradiva (zlasti darov) in objavo poročil o knjižničnih fondih. Izterjeval je obvezne izvode, nabavljal nove publikacije, vpisoval uporabnike, evidentiral izposojo in opravljal še vsa administrativna dela. Žunkovič je upravne posle v knjižnici dobro opravljal, manj mu je ležalo knjižničarsko delo. Zaradi skromne strokovne bibliotekarske usposobljenosti in nesoglasij glede urejanja in vsebinske podobe knjižnice, je večkrat prišel v spor s profesorjem, literarnim zgodovinarjem in poznavalcem bibliotekarstva Jankom Glazerjem ter s knjižničnim kuratorijem, ki mu je od leta 1928 naprej predsedoval teolog in zgodovinar dr. Fran Kovačič (1867–1939). Ko je bil leta 1931 za ravnatelja knjižnice imenovan Glazer, je Žunkovič knjižnico zapustil.
Leta 1932 se je vrnil na Ptuj k svoji drugi ženi Josipini Gregorec, s katero se je poročil leta 1927. Do smrti, 18. septembra 1940, je stanoval na Ljutomerski cesti 22 (danes Potrčeva cesta). V času svojega bivanja na Ptuju je neutrudno deloval kot član ptujskega Muzejskega društva in pomagal urejati muzejsko knjižnico.
Po njegovi smrti so dediči Muzejskemu društvu zapustili Žunkovičevo bogato zasebno knjižnico. Del te knjižnice, vključno z Žunkovičevimi avtorskimi deli, hrani danes domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
(Avtorica digitalne zbirke Kdo je bil Davorin Žunkovič?: Melita Zmazek)
