skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Ivan Čater (1886 – 1956) in Terezija Čater (1892 – 1952)

Podjetnik Ivan (Ivo) Čater je izhajal iz kmečke družine v Šmarjeti pri Celju. Njegovima staršema, Ivanu Čatru in Jeri Čater, rojeni Svetec z Blagovne pri Šentjurju se je rodilo kar dvanajst otrok, med katerimi je bil Ivan prvorojenec. Še kot zelo mlad se je začel ukvarjati z odkupovanjem lesa in s trgovanjem s hmeljem. Leta 1919 je na dražbi kupil graščino Bežigrad s 160 hektari velikim posestvom v Bukovžlaku. Vendar se s tem ni zadovoljil in se je hotel preizkusiti tudi v podjetništvu, pri čemer je veliko oporo imel v svoji ženi Tereziji Čater, roj. Selič.

Leta 1918, ko je prva svetovna vojna še trajala, je ustanovil podjetje Čater Ivan, Trgovina z deželnimi pridelki, parna žaga, Spodnja Hudinja. Leta 1923 so Ivan Čater, njegova žena Terezija in Friderik Vivod iz Laškega ustanovili družbo z omejeno zavezo, ki je bila še istega leta registrirana pod imenom Celjska milarna, d. z o. z. v Celju. Novoustanovljena družba je prevzela milarno na Spodnji Hudinji, ki jo je do tedaj imel v lasti Rudolf Costa-Kuhn. Ko so se januarja 1940 družabniki razšli in je omenjena družba z omejeno zavezo prenehala obstajati, sta Ivo in Terezija Čater ustanovila javno trgovsko družbo Celjska milarna Hubertus, I. in T. Čater. Podjetje je proizvajalo več vrst mila znamke Hubertus, pralni prašek, pasto za čevlje, razna čistilna sredstva in kot edino v vsej Jugoslaviji tudi glicerin. Leta 1938 sta v Bukovžlaku začela graditi opekarno in jo do začetka nemške okupacije dogradila ter opremila. S tem sta Ivo in Terezija Čater postala pomembna celjska podjetnika.

Nemške okupacijske oblasti so Čatrovo družino že leta 1941 izgnale v Srbijo, vsa tri njihova podjetja in posestvo z graščino Bežigrad pa zaplenile. Ko sta se po končani vojni leta 1945 vrnila domov, sta naivno pričakovala, da jima bo po Nemcih zaplenjeno premoženje vrnjeno, vendar se to ni zgodilo. Namesto da bi jima ga vrnila, ga je komunistična oblast postopoma nasilno razlastila in podržavila. Po vsem tem sta se upravičeno zbala, da ju bodo postavili pred sodišče in obsodili, kot so to storili z mnogimi celjskimi podjetniki. Da bi se rešil pred pretečo nevarnostjo, je Ivan Čater v začetku leta 1946 pobegnil v Avstrijo, njemu pa sta nato sledila še njegova žena in sin Borivoj. Jugoslovanske oblasti so jima zaradi pobega v Avstrijo odvzele državljanstvo, Okrajno sodišče v Celju pa je oktobra 1947 izdalo odločbo, s katero jima je na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva še dodatno zaplenilo vse njuno premoženje.

Komunistična oblast se s tem ni zadovoljila in je zoper Ivana in Terezijo Čater v njuni odsotnosti organizirala še sodni proces, ki je potekal 11. marca 1949 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Obtožena sta bila, da sta bila v Srbijo izseljena na lastno željo po predhodnem sporazumu z nemškimi okupacijskimi oblastmi v Celju, dalje da sta v času izgnanstva v Srbiji gospodarsko sodelovala z nemškimi okupacijskimi oblastmi in da sta v Avstrijo pobegnila z namenom, da se tam vključita v združbo, ki ima za cilj zrušiti obstoječi družbeni red v Jugoslaviji. Seveda so bili vsi ti očitki absurdni in so predstavljali čisti konstrukt s ciljem, da se ju kot podjetnika in kot človeka popolnoma diskreditira. Sodišče je oba spoznalo za kriva in ju v njuni odsotnosti obsodilo vsakega na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na odvzem državljanskih pravic za dobo pet let po prestani kazni ter na zaplembo celotnega premoženja. Da je sodni proces proti Ivanu in Tereziji Čater imel politično ozadje, je pokazala njegova obnova, do katere je prišlo leta 1992 pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. To je sodbo, ki jima jo je 11. marca 1949 izreklo Okrožno sodišče v Celju, razveljavilo, s čimer sta bila oba posmrtno rehabilitirana.

Ker Ivan in Terezija Čater v Avstriji nista videla nobene perspektive, sta se izselila v Argentino ter v Buenos Airesu odprla trgovino in obrat za predelavo mesa. Terezija je bivanje v tujini in to da ob sebi ni imela sina, zelo težko prenašala, kar je nedvomno močno prispevalo k temu, da je novembra 1952 umrla, stara komaj šestdeset let. Ivan Čater se je po ženini smrti leta 1953 vrnil v Avstrijo in živel v Gradcu, kjer se je zapletel v ljubezensko razmerje s svojo oboževalko iz mladih let. Ker je posumil, da je sodelavka jugoslovanske tajne politične policije (UDBE), jo je ustrelil, nato pa se je ustrelil tudi sam.

Fotogalleria

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Organizzazione

Partner


Scelta della regione


2008 - 2022 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.