Dr. Slavka Gruma poznamo kot dramatika, avtorja drame Dogodek v mestu Gogi. Spoznajmo ga še kot zdravnika v Zagorju ob Savi.
Slavko Grum se je rodil 2. avgusta leta 1901 v Šmartnem pri Litiji kot predzadnji, tretji otrok očeta Franca in matere Marije Grum, rojene Dolšek. Leta 1906 se je družina Grumovih preselila v Novo mesto, kjer si je oče našel zaposlitev v tamkajšnji tovarni usnja. Tu je mladi Slavko leta 1907 začel obiskovati osnovno šolo. Po končani gimnaziji so ga nagovarjali, naj gre študirat teologijo, sam pa je nihal med medicino, biologijo in filozofijo. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je študiral medicino, za kar je dobival štipendijo. Spomladi leta 1926 je diplomiral. Hotel je ostati na Dunaju, a je dobil obvestilo o očetovi smrti in se je vrnil domov. Decembra je v Ljubljanskih bolnicah nastopil obvezni staž, ki je trajal eno leto. Na lastno željo je ostal tu še kot pomožni zdravnik. Kmalu so ga dodelili v Bolnico za ženske bolezni. Z ginekologije so ga premestili v Bolnico za duševne bolezni na Kodeljevo ter kmalu nato na kirurgijo. Grum se je želel specializirati v ginekologiji, zato je prosil dr. Alojza Zalokarja, ravnatelja Bolnice za ženske bolezni, naj uredi njegovo premestitev nazaj v to ustanovo; Zalokar mu je zameril, da je v eni od novel prelomil zdravniško molčečnost (opisal je intimne težave ene od strežnic), zato mu je prošnjo zavrnil. Dve leti kasneje je odšel v Zagorje, kjer je kot splošni zdravnik deloval vse do smrti leta 1949.
Psihoanaliza, praksa v Bolnici za duševne bolezni na Studencu (1928), izkušnje z mamili in izostren čut za medčloveška razmerja so bistveno opredelili njegova literarna dela, ki jih je v glavnem napisal do leta 1930. Njegovo najbolj znano in priznano delo je Dogodek v mestu Gogi (1930), ki velja za najboljšo slovensko ekspresionistično dramo. Slavko Grum je bil razočaran samotar, ki ne verjame v moč duhovnih vrednot, a vendar veruje v soljudi in sočustvuje z njihovim trpljenjem. V svojem literarnem delu je prikazoval samoto izgubljenca v velikem mestu in svet slovenskega malomestnega podeželja z njegovim životarjenjem izobražencev. Umetnost je Grumu pomenila možnost bega pred resničnostjo. Črtice in novele je pisal izrazito dramatsko in napeto. Velikokrat so mu očitali pretirano naturalističnost in slabo jezikovno izražanje. Zasluženo priznanje je dočakal šele po smrti.
