Minilo je 90 let, odkar je bil Hinko Lebinger 1925 leta prvič izvoljen za litijskega župana. Litijska občina s Šmartnim je bila v takratni Dravski banovini po površini med največjimi. Lebinger je bil med vodilnimi politiki Slovenske ljudske stranke in poslanec Dravske banovine. Na občini v Litiji sta poleg župana Lebingerja delovala še tajnik Peter Jereb (znameniti skladatelj in organist) ter občinski sluga.
Rodil se je 1894 v avstrijskem Gradcu, kot prvi sin Staroavstrijca, Heinricha Lebingerja in Litijanke Josipine, roj. Koprivnikar. Njegov oče je imel v Litiji veliko trgovsko podjetje, s poslovnim partnerjem Karlom Bergmannom.
Hinko je končal nemško Mahrovo trgovsko akademijo v Ljubljani, kar je bila priprava za prevzem družinskega podjetja. Najprej se je zaposlil na Okrajnem cestnem podjetju v Litiji, kjer je deloval pri načrtnem uvajanju litijske infrastrukture: cest, mostov, vodovodnih zbiralnikov, vodovodov. Na nekaterih objektih sta še danes njegovi začetnici.
V družini, ki je bila na pol avstrijska, na pol slovenska, sta bila Hinko in sestra Irma zavedna Slovenca, ostali pa so bili usmerjeni nemško, kar je med njimi povzročalo tudi nesoglasja. V prvi svetovni vojni je bil na solunski fronti. Ko se je poražena avstroogrska vojska umikala skozi Srbijo, je spoznal svojo bodočo ženo Kajo, roj. Milutinović. Katarina Milutinović je prestopila v katoliško vero, ko sta se leta 1920 v Beogradu poročila. V Litiji sta si ustvarila družino. Rodila sta se jima sinova Hinko ml. in Tone ter hčerka Marijela. Živeli so v drugem nadstropju takratne Škofove hiše (sedanje poslopje KGZ Litija).
Do druge svetovne vojne je bil še dvakrat izvoljen za župana, vmes je bil enkrat izvoljen Franc Lajovic.
Hinko Lebinger, prvi litijski župan, je bil ljubitelj otrok, na ulici je kramljal z njimi in jim delil bombone. Bil je športnega duha, do konca življenja je hodil v hribe, predvsem v okoliške, podal pa se je tudi više. Najraje je imel Sveto (Zasavsko) goro, ki je bila takrat v litijski občini. Leta 1938 je bil na njej 115-krat. Prav rad je tudi telovadil, sprva v Litiji pri sokolih, nato pa zaradi strankarske pripadnosti v Šmartnem pri orlih. Kot šahist je imel kar nekaj dobrih rezultatov v slovenskem merilu. Podpiral je kulturo, bil je dober govornik, povezovalec, recitator, igralec.
Kot človek je bil zelo temperamenten, zelo dober, pomagal je vsem, tudi političnim nasprotnikom, če je mogel. Ker je bil zaveden Slovenec, politični veljak in izobraženec, so ga nemški okupatorji z družino l. 1941 s prvim transportom izselili v Srbijo. Družina se je vrnila v Slovenijo šele leta 1946, kjer je bila takoj po vojni ožigosana kot režimski nasprotnik. V času informbiroja je bil Lebinger zaprt ter na prisilnem delu, pri gradnji hidroelektrarne Moste. Izpustili so ga leta 1950. Po tem se je zaposlil kot računovodja v Steklarni Hrastnik, nato v Ljubljani v Združenju steklarske industrije in nazadnje v litijskem gradbenem podjetju.
Kljub vsemu, kar je preživel, se je znal pošaliti iz svoje usode: ko se je po drugi svetovni vojni komu predstavil, je dodal, da je litijski župan. Še vedno, saj ga uradno nihče ni razrešil, pač pa je bil izgnan. Umrl je leta 1980, v starosti 86 let, pokopan je na litijskem pokopališču. Njegov rod nadaljujejo pravnuki, ki se zavedajo plemenitosti svojega prednika in tako smo s pomočjo pravnuka Jara tudi zapisali to zgodbo.
VIRI:
- Litijski obrazi, avtor Martin Brilej, Tiskarna Aco, Litija, 2008
- Moj praded, prvi litijski župan, avtor Jaro Pavliha
- Občan, glasilo občine Litija, marec 2016
Jezikovni pregled: Stanislava Sirk, Andreja Štuhec
Zgodbo po virih oblikovala Aleksandra Mavretič, Knjižnica Litija
Fotografije: arhiv družine Lebinger
Vnos digitalne zgodbe: Sonja Perme
