V povojno Ljubljano so od vsepovsod prihajali delavci na delo, nekateri sami, drugi s številnimi družinami, vse več pa jih je sčasoma prišlo tudi iz drugih republik, kar je stanovanjsko stisko še povečalo.
Lastnike meščanskih zgradb in stanovanjskih hiš so oblasti razlastile ter jih izselile ali pa jim omejile prostor. Ti ukrepi niso zadoščali, saj je bilo v enem stanovanju nastanjenih več družin, ob tovarnah so ljudje živeli v lesenih barakah, komunalne in higienske razmere so bile nevzdržne. V državnem petletnem planu 1947–1952 je svoje mesto dobila tudi gradnja stanovanj. Pomembno vlogo je odigral Litostroj, ki je za svoje delavce začel obsežno gradnjo stanovanj, bili so namreč edino podjetje, ki je v prvem obdobju po vojni gradilo stanovanja za svoje delavce.
V letu 1947 se je pričela gradnja stanovanjskih blokov – predvidenih je bilo 16 blokov, v vsakem je bilo načrtovanih 24 stanovanj. Stanovanja so imela sodoben načrt, ki je vseboval predprostor, ločeno kopalnico in sanitarije, dnevno sobo, kuhinjo s shrambo in dve spalnici. Samska stanovanja so imela predsobo, spalnico, kopalnico in stranišče.
Z večanjem tovarniškega kompleksa se je povečevalo število delavcev. V letu 1947 je bilo v Litostroju 629 zaposlenih, leta 1952 se je njihovo število povečalo na 1.595, leta 1957 pa že na 2.259. Novozgrajeni stanovanjski bloki niso zadoščali naraščajočemu številu delavcev. Vodstvo Litostroja se je tako odločilo rešiti težavo z gradnjo samskega doma, avgusta 1949 so dobili gradbeno dovoljenje, vendar pa se je gradnja zelo zavlekla, prvi stanovalci so se vselili šele spomladi 1954. Kljub temu je še vedno primanjkovalo sob, nakar so leta 1973 nadzidali samski dom, čez dve leti so adaptirali stavbo v Korotanski ulici in tam zagotovili 40 ležišč, sezidali pa so še nov dom s 191 ležišči.
Gradnja stanovanj se je v letih 1952–1955 zaustavila zaradi pomanjkanja sredstev, zato so se odločili za drugačno obliko, ustanovili so namreč sedem stanovanjskih zadrug. Prve tri zadruge so začele gradnjo 24 stanovanj v letu 1951, izvedli pa so jo s soudeležbo delavcev, posojili, veliko lastnega dela delavcev in le delno pomočjo podjetja.
Stanovanjskim blokom so se počasi pridružile tudi hiše in vrstne hiše. Na Scopolijevi ulici je Litostroj leta 1956 zastavil gradnjo 27 vrstnih enodružinskih hiš. V letu 1962 so ponovno pričeli zidavo treh blokov, v katerih naj bi nastalo 135 družinskih stanovanj in 60 samskih sob. Žal pa Litostroj ni imel sredstev, tako da so hoteli ponovno pritegniti delavce v soudeležbi.
Kljub raznim težavam je Litostroj nadaljeval reševanje stanovanjske problematike delavcev, po letu 1965 so sredstva namenjali skoraj izključno za posojila za nakup stanovanj oziroma gradnjo enodružinskih hiš, kar je pri delavcih z majhnimi dohodki sprožilo odpor. V sedemdesetih letih so ustanovili samoupravne stanovanjske skupnosti in na različne načine zagotovili bivališča za 464 delavcev.
V prvih 30 letih je tako Litostroj zgradil okrog 600 stanovanj za družine, gradnjo pa so v manjši meri nadaljevali tudi v osemdeseta leta, medtem ko so za samske delavce v štirih objektih zagotovili 674 ležišč v sobah ali garsonjerah.
