Število delavcev Litostroja je s postopno izgradnjo temeljnih obratov tovarne naglo naraščalo. Litostroj je v letu zagona proizvodnje štel 600 zaposlenih, čez sedem let pa je v tovarni delalo že pribl. 2000 zaposlenih, od katerih je bilo 40 % mladih delavcev.
Ustreznega kadra v Ljubljani ni bilo dovolj za potrebe rastoče industrije, zato je bil priliv delavstva iz ostalih delov Slovenije in drugih jugoslovanskih republik velik, gradnja stanovanj pa te rasti ni dohajala. Ker stanovanj ni bilo, so bili novi Litostrojevi delavci nameščeni v samskih domovih delovne organizacije z upanjem, da si bodo lahko bivanjske pogoje v bližnji prihodnosti izboljšali. Če do tega ni prišlo, so si poiskali boljše pogoje za delo in življenje drugje.
Stanovanjska problematika je bila pomemben faktor v fluktuaciji delavcev v Litostroju. Leta 1962 je podjetje zaposlilo 809 novih delavcev, zapustili pa so ga 703 delavci, od tega pribl. 20 % visoko kvalificiranih. Med poglavitnimi vzroki za odhode iz podjetja so bili na prvem mestu prenizki osebni dohodki, na drugem naporna vožnja v službo in nazaj domov, na tretjem pa neustrezno stanovanje.
Litostroj je reševal stanovanjski problem na dva načina. Gradil je bloke, v katerih so lahko delavci najeli stanovanje, s sredstvi iz sklada za skupno porabo je finančno podpiral stanovanjske zadruge, individualno gradnjo in nakupe nepremičnin. Ker novih stanovanj ni bilo dovolj za vse Litostrojeve potrebe, je delovna organizacija že zelo zgodaj načrtno zaposlovala delavce iz bolj oddaljenih krajev Slovenije, zlasti iz Dolenjske in Štajerske, ter organizirala njihov prevoz na delo in nazaj domov.
