Različne izvedbe vodnih turbin so prav gotovo Litostrojev najbolj prepoznaven, po dimenzijah ter estetski in tehnični dovršenosti najmarkantnejši izdelek v vseh letih njegovega obstoja. Toda v krog širše najbolj poznanih izdelkov pa sodijo industrijska talna transportna vozila, med katerimi so zlasti viličarji.
V Ljubljani sta imela sicer sedež oba najpomembnejša jugoslovanska proizvajalca viličarjev, Indos in Litostroj, ki sta tudi približno sočasno začela njihovo proizvodnjo. Razlika v teh začetkih je vendarle bila, da so imeli Indosovi nosilnost do 2 ton, Litostrojev nabor pa je bil širši in z večjo nosilno tonažo.
Njihovo sprva maloserijsko izdelavo so v Litostroju pričeli že leta 1958, s časom pa postopoma na podlagi lastnega razvoja in večinskega deleža komponent, ki jih je premogla domača industrija motornih vozil, razvili dizelske viličarje različnih nosilnosti. Od 2 do že osupljivih 12,5 tone. Slednjega (V 12) so 1972. razvili skupaj z italijansko firmo OM. Prvi trije t. i. tipizirani viličarji (V 2, V 3,5, V 5 ton) so lahko dvignili tovor od 3 do 3,7 metra visoko. Zanje je veljalo, da je doba njihove amortizacije 5 let ter da se prodajajo na kredit.
Čeprav so Litostrojevi strokovnjaki poudarjali kvaliteto tovrstnih vozil in na konstantna prizadevanja po izboljševanju tehničnih in oblikovnih rešitev vozil, zlasti sklopov, ki so najbolj obremenjeni, je verjetno res, da so dosegali raven kvalitete, ki je zadoščala predvsem za jugoslovansko tržno območje.
K temu pritrjuje podatek o izvozu, ki ni bil zelo velik, sicer v 17 držav sveta, vendar so bile to večinoma iz Vzhodne Evrope (ZSSR, ČSSR) ter npr. Indonezija, Etiopija in Kolumbija. Od 2750 viličarjev, bagrov in mobilnih dvigal, ki so jih izdelali med letoma 1959 in 1976, so jih prodali 2423 znotraj Jugoslavije, 327 pa izvozili. Vendar pa je proizvodnja viličarjev in opreme zanje, torej standardnih in specialnih priključkov, zaradi jugoslovanskega trga stalno naraščala, od 1960 do 1972 za desetkrat, in je leta 1972 predstavljala skoraj 25-odstotni delež celotne proizvodnje podjetja.
V nadaljnjem obdobju do leta 1980 je potem obseg proizvodnje zaradi drugih prioritet klasičnega Litostrojevega programa močno nihal. Povprečje izdelanih viličarjev v desetletju pred 1980 je bilo med 200 in 300 stroji letno. Tega leta pa so z novim obratom, najsodobnejšo opremo za izdelavo tehnološko zahtevnih strojnih elementov, večjo strojno zmogljivostjo ter dovolj velikimi montažnimi prostori vzpostavili sodobno proizvodnjo, ki je do leta 1986 dosegla šestkratni porast.
Vse tipe viličarjev so lahko opremili s sodobnimi menjalniki in dvižnimi mehanizmi ter super elastičnimi polnimi gumami. Dizelske motorje so jim dobavljali domači proizvajalci (TAM, IMR (Industrija motora Rakovica) in Torpedo Rijeka). V proizvodnem programu pa so imeli poleg priključkov za viličarje ter rezervnih delov viličarje nosilnosti 3,6, 4, 5, 8, 12,5 in celo 25 ton. Vsi so nosili oznako V. Viličar z nosilnostjo 3,6 tone je torej imel oznako V 3,6. Tudi njihova dvižna višina je bila raznolika in se je gibala od 4 do 8 metrov. Za popravila pa je vedno skrbel »dobro organiziran in opremljen proizvodno tehnični servis«, ki je bil zadnji člen v verigi talnih transportnih vozil Litostroja.
Poleg viličarjev, ki so glede na raznoliko nosilnost najbolj vsestransko uporabno vozilo za transport različnih materialov, pa so v Litostroju v 60. in 70. letih razvili še hidravlična prevozna dvigala sprva nosilnosti od 2 do 4 ali 5 ton, kasneje 6 in 8 ton, po 1980 6 in 12,5 ali 20 ton, ter hidravlične avtobagre, ki so imeli žlico s prostornino 0,35 m3. Ta bolj specializirana transportna vozila so bila uporabna zlasti v lesni industriji in zbiralnicah odpadnega materiala. Njihov namen je bil torej prenašati tovor neobičajnih oblik ali pa dvigati težka bremena na večje višine oziroma spuščati le-ta z njih.
