Na svoje delavske svete kot eno od najvidnejših oblik delavskega samoupravljanja so bili v Litostroju vsa leta izjemno ponosni.
O tem ne govori le spominska plošča, ki so jo v obeležitev simbolne predaje ključev tovarne iz rok direktorja v roke delavcem, to je predsedniku delavskega sveta, 2. septembra 1950 postavili na steno svojega poslopja – besedilo na plošči se glasi:
»Danes smo prevzeli tovarno v upravljanje / 2. IX. 1950 / Delavci Litostroja«, ampak tudi vrsta publikacij in člankov, ki so jih ob obletnicah te prve manifestacije brez izjeme izdajali tudi še vsa kasnejša leta. V njih lahko sledimo na eni strani skrbnim zapisom kronološkega pregleda poglavitnih idejnih, investicijskih in finančnih dogajanj v posameznih obdobjih, številnih uspehov ali le poskusov, ki v temeljnih obrisih tako odražajo vso dinamiko in problematiko podjetja, na drugi strani pa tudi bolj ali manj samokritično razpravljajo o razkoraku med formalnim in dejanskim vplivom delavskega sveta pri vodenju podjetja skozi čas. Čeprav se je dejanska vloga delavskega sveta s časom seveda tudi spreminjala, je že od samih začetkov imel izredno velik simbolni pomen. Želja je bila ne samo, da bi se slišale pobude vseh delavcev, z delavskimi sveti naj bi oni v resnici prevzeli tovarno v upravljanje, »v svoje roke«.
Delavski svet podjetja je od svojih začetkov do februarja 1954 štel 63 članov, potem do leta 1960 75 članov, ko se je z reorganizacijo podjetja njihovo število spet zmanjšalo na 65. Število se je spreminjalo glede na število temeljnih organizacijskih enot. Vsi člani so bili voljeni načeloma za dobo enega leta, včasih se jim je mandat podaljšal za še eno leto. Kasneje (1964) so bili voljeni tudi za dobo dveh let, še kasneje nekateri tudi štirih let. Čeprav je bil sprva le posvetovalni organ, je večina najpomembnejših odločitev formalno vedno na koncu šla tudi skozi odločanje delavskega sveta.
Na svojih praviloma mesečnih rednih in izrednih sejah so razpravljali in sklepali o vseh najpomembnejših vprašanjih delovanja podjetja. Pravilnik iz leta 1955 tako v 3. členu jasno našteva, katere dolžnosti in naloge mu pritičejo. Delavski svet kot predstavnik delovnega kolektiva tako na primer potrjuje temeljne plane in zaključne račune, voli, razrešuje in menja upravni odbor, pretresa posamezne ukrepe in sklepe in poročila upravnega odbora, pretresa vprašanja plana proizvodnje, kritično ocenjuje gospodarjenje podjetja, upravlja vsa osnovna sredstva podjetja, razdeljuje dohodkovne presežke, sprejema razrešnico direktorja, potrdi novega direktorja, izvaja slavnostne seje ob obletnicah.
Da bi se »organi delavskega samoupravljanja še bolj približali neposrednim proizvajalcem«, so poleg centralnega delavskega sveta podjetja leta 1954 izvolili prve obratne delavske svete.
V njih so razpravljali in odločali o številnih zadevah, na primer »o potrebah po širjenju proizvodnega programa, boljšem samoupravnem informiranju kot podlagi samoupravljanja, uvajanju računalništva na področju spremljanja poslovanja, skrbi za standard delavcev, problematiki izobraževanja, varnosti pri delu in drugih«. Potem ko je ustavni zakon iz leta 1963 dal normativno delovnim organizacijam pravico, da so samostojno odločale o celotnem dohodku, so tudi obratni delavski sveti ob poslovnem planu vsaj do neke mere začeli odločati o delitvi dohodka podjetja, torej tudi o delitvi plač. Čeprav je upravljanje gospodarskih podjetij po letu 1950 prešlo iz rok države v roke delavcev, torej delavskih svetov, in se je delež pristojnosti upravljanja osnovnih in obratnih sredstev, ki so jih imeli delavski sveti v delovnih organizacijah, s časom krepil, je bil to nikoli do konca uresničen proces, ki je omogočal, da so v resnici odločali o največ 60 odstotkih novo ustvarjenega dohodka.
Najširša oblika družbenega upravljanja v podjetjih pa so bili zbori delavcev, ki so jih organizirali kar v prostorih proizvodnih hal. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da so bile poglavitne organizacijske in poslovne poteze delavstvu vedno sugerirane iz vodstva in v veliki večini podprte in vzpodbujane z vsemi družbenopolitičnimi organizacijami v podjetju, to pomeni z vplivom vodilne idejnopolitične sile v podjetju Zvezo komunistov in z njo povezanim sindikatom ter mladinsko organizacijo.
