– Konec leta 1943: Pismo Stražarjev, poslano dr. Kuharju v London; brez datuma; verjetno konec leta 1943.317 To pismo, ki je pravzaprav daljše poročilo, so poslali dr. Kuharju v London Stražarji.318 Kako je bilo to pismo poslano, raziskovalci niso mogli odkriti; lahko da po radijskem prenosu, šifrirani pošti ali kakem kurirju. V poročilu je veliko srbskih izrazov, ogromno tipkarskih napak in precej napak v imenih. Gre pa v bistvu za natančno poročilo o položaju na dveh področjih Slovenije, na Gorenjskem in Štajerskem. Zanimiv je pripis: »V Slovenskih goricah ni partizanov.« Poročilo se sklene s to ugotovitvijo: »Zaradi strahovitega trpljenja na bojiščih večina dopustnikov dezeretira. Ker so v uniformi in z orožjem odšli med partizane, ki so v teh uniformah delali Nemcem največ preglavic, morajo od oktobra naprej vsi vojaki, ki gredo na Spodnje Štajersko na dopust, pustiti uniformo. Protiletalska obramba je posebno pri Mariboru dobro vidna. Angleški aeroplani se večkrat dnevno sprehajajo nad Spodnjo Štajersko in jih ljudje že dobro poznajo po brnenju motorjev. Ti aeroplani gredo ponavadi nad Dunajsko Novo mesto. Ponovno so že fotografirali tovarne v Hočah in v Strnišču.«319
– Prečastiti g. urednik! [Kuhar]: Pismo cistercijanca p. Ašiča Alojziju Kuharju, 1. oktober 1944.320 Pater Ašič se Kuharju zahvaljuje za prepis pisma, ki mu ga je poslal g. Ignacij. Piše, da je v pismu »bolj človeški, bolj naš kot ste bili pred 1 ½ leta v radiu, kjer ste metali strele na obe strani – a poslušalci so govorili: ne ve, kaj dela; drugi pa so rekali: pleše – mora – kot mu žvižgajo.« Nadaljuje o žalostnih, pravzaprav grdih razmerah v Sloveniji. Iz pisma veje resnično sovražno razpoloženje proti partizanski vojski: »Narod raje umrje ali pa se poda pod tujo oblast kot pa pod rdečo: oboje je suženjstvo, a je pod tujčevo peto mnogo lažje kot pa pod rdečo. In kdor pride v zvezi z rdečimi ali pripelje rdeče, bo narodni sovražnik in ne osvoboditelj.« Pater Rafael Ašič se čudi nad postopki jugoslovanskega kralja in pravi, da sam sebi koplje jamo. Tudi ljubljanskega škofa ima za velikega reveža, saj je menda kot jetnik v svoji palači in svojega dela ne more opravljati tako, kot bi ga moral. Še večji revež pa je mariborski škof, ki je »najemnik v lastni hiši, pod stalno kontrolo.« V zadnjem delu pisma pa zapiše: »Naši fantje se mi v resnici smilijo. Kam naj sedaj beli gredo, ko so postali naenkrat iz kraljevih pristašev – dezerterji. K rdečim ne morejo, ker bi jih decimirali. Ostane edina pot: iti v nemške tovarne, kar so lani ob tem času nekateri storili, dasi si s tem podaljšajo življenje morda za par dni.«321
– Prečastiti g. urednik! [Kuhar]: Pismo cistercijanca p. Evgena Fidererja Alojziju Kuharju, Poblet [Španija], 7. oktober 1944.322 Tudi Evgena Fidererja najbolj boli medsebojno klanje in sovraštvo. Kuharju to opisuje tako: »Res težko stanje. Zato popolnoma razumem Vašo zaskrbljenost in žalost. Da bi le ta očiščevalni proces pripeljal bolnika k resničnemu ozdravljenju in srečnemu vstajenju.« Obvešča ga tudi, da je hotuljski župnik Serajnik prestal težko želodčno operacijo in da se zdaj dobro počuti. Potem pa potoži: »Najhujše za te dobre gospode je: biti brez dela in ločeni od svoje črede in toliko dobrih znancev. Hvala Bogu, da imajo v svoji sredi nekatere gospode, ki so vedno dobre volje in polni dovtipov. Nosijo pa svoj križ zelo vdano, res zgledno. Seveda: tobaka ni, vina ni, ni vžigalic: manjka vse, pa človek se navadi na vse!«323
– Prečastiti g. urednik! [Kuhar]: Pismo cistercijanca p. Rafaela Ašiča Alojziju Kuharju, 17. II. 1945.324 Pater Ašič je spoznal, da je prepozno za vse: »P[artizani] so nas prehiteli. Prvi so zbežali v gozd in oklicali vojno. Bili so bolje pripravljeni in do podrobnosti organizirani – kot se je videlo, že več let. Naši so imeli tri možnosti: ali z njimi ali proti njim ali se dati pobiti. … V čem je naš politični greh? Preveč smo zaupali zapadnim zaveznikom. Bilo je mnenje: zdržimo par mesecev – naj stane karkoli – potem pridejo Angleži in se jim pridružimo urejeni in oboroženi. In naši fantje bi bili junaki in osvoboditelji. A spričo slabosti svojih varuhov smo bili izročeni svojim sovražnikom – in obljube so šle. Usodna zmota.« In na koncu že prav obupano ugotavlja: »Slovencem je vojna versko koristila: versko so se poglobili. Preko – v Bogu lahko tudi vplivamo na svetovno politiko. Od tu tudi sije žarek upanja. kajti za mir in blagostanje naroda se je mnogo molilo in žrtvovalo. Ljubi Bog nas čuj!«325
– Velečastiti g. urednik [Kuhar]!: Pismo cistercijanca p. Evgena Fidererja A. Kuharju, Poblet [Španija], 20. II. 1945.326 Fiderer se strinja z mnenjem patra Ašiča, da so imeli belogardisti samo tri možnosti, a zapiše: »Veste, zgodovina bo drugače govorila, kakor prihajajo novice iz Ljubljane iz napačnega vira. … Glede Lj. prisege mislim, da so bili po sili mobilizirani, kakor so našega zavoda 2 klerika in brata! Ko je bil svetoval Prevzvišeni ljubljanskim akademikom vstopiti v Gil., je hotel rešiti samo slovensko univerzo, in tako rešiti slovensko dijaštvo pred dušno in materialno pogubo, da ne bi namreč vsi bežali v hosto, kar so hoteli P[artizani] z ukinitvijo univerze!« … Bo treba določiti, kaj in kdaj je kolaboracija narodno izdajstvo? Ali ni to lahko sredstvo na lep način uničiti svoje nasprotnike? Če se je kateri držal lojalno, da bi lahko rešil svojo družino in rojake, ali je to narodno izdajstvo! … Zato sem Vam pisal: o politiki ničesar ne maram razumeti; je preveč grda!«327
_______
[317] Korespondenca: Konec leta 1943. V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str.40 – 51.
[318] Stražarji so bili prostovoljna protikomunistična milica v Ljubljanski pokrajini (1942–1943).
[319] Pismo Stražarjev je bilo objavljeno tudi v: Pogledi št. 80-81, avgust 2006, str. 1 – 8.
[320] Korespondenca: Prečastiti g. urednik! V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str.55 – 58.
[321] Objavljeno tudi v: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 98-100, november 2007, str. 4 – 5.
[322] Korespondenca: Prečastiti g. urednik! V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str.59 – 61.
[323] Objavljeno tudi v: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 98-100, november 2007, str. 6 – 7.
[324] Korespondenca: Prečastiti g. urednik! V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 69 -72.
[325] Objavljeno tudi v: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 98-100, november 2007, str. 12 – 14.
[326] Korespondenca: Velečastiti g. urednik! V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str.72 – 75.
[327] Objavljeno tudi v: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 98 – 100, november 2007, str. 14 – 15.
