Pariz prvič

 

Zaradi povabila svojega bivšega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha³⁷ , ki je bil član srbsko-hrvaško-slovenske mirovne delegacije v Parizu, je imel Alojzij Kuhar sedaj možnost študirati politične vede, obenem pa je pomagal Ehrlichu pri delu mirovne delegacije. Zaradi preobilnega dela je Ehrlich potreboval pomočnika, zato je izbral Alojzija Kuharja, ki ga je dobro poznal iz celovškega bogoslovja. Erlich mu je priskrbel primerno štipendijo in dosegel, da so ga imenovali za prefekta v jezuitskem vzgojnem zavodu. Kuhar o tem piše: »Z jugoslovanskim dovoljenjem sem prišel v Pariz na božični večer in se v začetku januarja (1920) vpisal na École libre des sciences politiques.«³⁸ Na diplomatski smeri te šole je Alojzij Kuhar leta 1923 tudi diplomiral.³⁹  

 

Ker je bil Kuhar v Parizu, pa tudi sam ni verjel, da bodo plebiscit izvedli, se nikoli ni pobrigal, da bi uredil svoj državljanski status. Ker ni vložil prošnje, je tako zamudil z zakonom določeni rok. Njegov civilni položaj je bil sedaj zelo zapleten. Rojen je bil na Preškem Vrhu, ki je bil že vključen v novo jugoslovansko kraljevino. Imel je tudi jugoslovansko osebno izkaznico, ki jo je na pariškem veleposlaništvu zamenjal za potni list Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Še pred odhodom v Pariz si je uredil, da so ga njegove cerkvene oblasti v Celovcu imenovale za duhovnika v neki župniji na plebiscitnem območju. Po avstrijskem zakonu je bilo potemtakem njegovo zakonito bivališče  v plebiscitni coni. Ko pa so Jugoslovani plebiscit izgubili, so se morale njihove čete umakniti in predati področje Avstrijcem. Tisti prebivalci, ki so še hoteli voliti za Jugoslavijo, so morali vložiti prošnje in se v enem letu preseliti čez novo mejo, ki je »vzela« naši Koroški tri bisere, Rož, Podjuno in Zilo. 

 

 

O svetem večeru leta 1920 je Alojzij Kuhar v svojih spominih zapisal: »Prihodnje leto, 1920, sva bila [z Erlichom!] spet tam, vso noč, blažena. Spominjam se, kako sem v duhu poklical k sebi svojo družino, in smo vsi bili srečni v Sacré Coeur med tisoči, ki so vpili svojo ljubezen Bogu medtem ko je Montmartre naokrog odmeval v veselju, ki ga izročilo moje družine ne pozna na Sveti Večer, ne drugihmal.«⁴⁰ 

 

Dr. Anton Trstenjak se prvega srečanja s Kuharjem tako spominja: »V zvezi z Gustlnom se spominjam prvega srečanja z dr. Alojzom Kuharjem. Na gimnaziji sva bila v letih 1918 do 1922. V letu 1921/22 je prišel Lojz obiskat svojega mlajšega brata. Pri dijakih je užival velik ugled, tudi jaz sem spoznal, da je res prava avtoriteta. Gustl je bil gojenec dijaškega semenišča. Lojz ga je povabil s seboj, čeprav je bilo to proti strogemu hišnemu redu. To smo razumeli, kot da predstavlja več kot ravnatelj semenišča. Lojz je tedaj že imel diplomo visoke diplomatske šole v Parizu. Bil je izreden Slovenec. In njegova avtoriteta se je ohranjala in še stopnjevala.«⁴¹  Svoje spomine dr. Trstenjak nadaljuje tako: »Ruda Jurčec je napisal roman Skozi luči in sence. Študiral je na isti visoki šoli v Parizu kot Kuhar. Opisuje prvo srečanje z Lojzom Kuharjem. Leta 1921 so bili skupno z dr. Korošcem na Uršlji gori. Kuhar je bil izbran za šefa Slovenca in za Koroščevega naslednika. Korošec je Kuharju ponudil mesto glavnega urednika Slovenca, on pa je odklonil in zaprosil za redno diplomatsko službo v Parizu. Vtis je, da pri Korošcu ni uspel. Kuhar je veljal za naslednika dr. Korošca, minister za njim pa je postal dr. Miha Krek. Dr. Korošec se je Kuharja otepal, ni ga hotel imeti v bližini kot političnega sodelavca, češ, da Kuhar ni dober diplomat, ker vse pove, kar misli; diplomat pa mora znati molčati. Ironija je, da Prlek, ki velja za blebetavega, očita Kuharju (Korošcu – po pokrajini), ki velja za molčečega, da vse preveč pove.«⁴² 

 

O srečanju s Kuharjem v Parizu pa poroča Ruda Jurčec tako: »Prvič se bom srečal s Kuharjem! Njegovo ime se je vrinilo med ljubljanske dijake v letu 1921, ko nam je bilo sporočeno, da se bo skupno z doktorjem Korošcem udeležil med počitnicami tečaja SZD na Uršlji gori. Nekaj let je že bil dopisnik Slovenca v Parizu, in ker sta bila v Marijanišču predsednik Katoliškega tiskovnega društva prelat Andrej Kalan in od časa do časa tudi doktor Korošec, je nekdo vedel zanesljivo povedati, da je Kuhar izbran najprej za šefa Slovenca in potem za Koroščevega naslednika. Tečaj na Uršlji gori me ni zajel, ker sem bil še premlad, pač pa sem na lokalnem tečaju pri Veliki Nedelji izvedel, da je doktor Korošec tam ponudil Kuharju glavno uredništvo. Navzoči bogoslovci so pripovedovali, kakor da bi Kuhar mesto pri Slovencu odklonil, pač pa je zaprosil za redno diplomatsko namestitev v Parizu ali drugod v inozemstvu. Sploh se je Kuhar skoraj hladno poslovil, ko je odhajal s tečaja. Vsi so imeli vtis, da pri Korošcu ni uspel … Beograjska vlada Kuharju ni dala diplomatskega mesta. Bil bi verjetno prvi slovenski diplomatski uradnik in še duhovnik povrhu … To je bilo za Beograd preveč. Pariz je bilo najbolj ugledno diplomatsko mesto v srbski diplomaciji (poleg Petrograda) in uradniki na pariškem poslaništvu so mogli biti samo Srbi. Vendar je Korošec besedo držal, sicer v zelo spremenjeni obliki in verjetno edino možni: Kuharja je za uradnika na pariškem veleposlaništvu imenovalo beograjsko socialno ministrstvo, ko mu je dodelilo posebno skrb najprej za številne slovenske delavske kolonije v severni Franciji in za delavce iz Jugoslavije nasploh. Imel je obilo, preveč dela in se je že takrat spozabil, ko je sklenil postati pravi garač. Na poslaništvo je zjutraj prihajal prvi in zvečer smo smeli prihajati ponj šele po osmi ali deveti uri. Tedaj sem se mu začel čuditi; po trdem in utrudljivem delu je bil zvečer svež in duhovit, kakor da bi imel za seboj nekaj tednov počitnic. Zaslutil sem, da so na svetu tudi ljudje, ki jim delo ni breme, ampak počitek. Seveda je navadno pri roki več ali manj razumljiv razlog. Kuharjeve oči so mi razodevale, da se je zavedal, da bi mu bila melanholija najbolj nevarna. Delo ga je zanašalo na drugi breg, od koder je zrl nanjo s perspektive – in ta sposobnost zretja vase in na svet je pozneje bogatila njegove članke, zlasti tolmačenja zunanje politike.

Kmalu smo bili v ulici Madame na temnih hodnikih starega patricijskega poslopja; služilo je za dom kataloških akademikov in tudi bogoslovcev, slušateljev fakultet na Katoliškem institutu, ki je bil kar za oglom na Vaugirardski ulici. Za nas so bile pripravljene lepe sobice. Vsak je imel svojo, v pritličju je bila velika obednica, a smo bili pri večerji skorajda sami, ker so študentje že odšli na počitnice. Kuhar nas je zapustil in nam resno naročal, naj nikamor ne odhajamo sami. Prihajal bo po nas in nas nekaj dni vodil po Parizu. Ker je bil zaposlen, nam je prihod napovedal za pozno uro drugi dan dopoldne.«⁴³ 

 

Tudi to leto v Parizu je bilo ob božiču svečano vzdušje. Kuhar je o njem zapisal: »Leta 1921 sem bil že pri jezuitih v 12, rue Franklin, Paris. Tam smo plavali v božičnem veselju. Vsak razred je imel svoje jaslice. Božična noč pa je bila topla družinska molitev za vse one, ki smo ostali v kolegiju. Mlad med mladimi. Oči strmeče naprej! Srce polno vzponov za delo, žrtve, uspehe. Božična noč, ko sem tesno privezal nase spomin na moj narod in domovino.«⁴⁴ 

 

Leta 1921 je bil Alojzij Kuhar v takem položaju: imel je jugoslovanski potni list, po zakonu pa je bil Avstrijec in zato še vedno podložen koroškemu škofu v Celovcu. Sam o tem pravi: »Toda ta zamotani položaj mi je delal preglavice šele mnogo pozneje. Končal sem politično šolo leta 1923 in se vrnil v Jugoslavijo s svojim jugoslovanskim potnim listom.«⁴⁵ 

 

Dr. Anton Trstenjak je Kuharjevo delo v Parizu označil tako: »Alojz Kuhar je ostal vse življenje duhovnik krške škofije. V cerkvenopravnem smislu je ostal Avstrijec. V Parizu je imel skrb za slovenska dekleta, za njihovo moralno, versko ohranjanje. Opravljal je dušnopastirsko delo. To je izhajalo iz njegovega duhovniškega poklica, ki je bil zanj metafizična zadeva, del njegovega življenja. Vse življenje je ostal duhovnik.«⁴⁶ 

 

 

V teh letih je Kuhar čisto slučajno naletel na izredno neljub dogodek, ki se je prav po njegovi zaslugi srečno končal. Sam ga opisuje tako:

»Leta 1922 sem ob prihodu na Lyonsko železniško postajo (v Parizu) videl na peronu sedeti vrsto žensk in deklet, oblečenih v meni zelo znane kmečke obleke, s, kakor se je meni zdelo, slovenskimi obrazi. Zato sem se jim približal in spregovoril nekaj besed z njimi. Bile so Slovenke na poti v USA, kjer se bodo naselile pri svojih sorodnikih. Takrat je vodila samo ena pot v Ameriko: preko Pariza in Le Havre. Bila pa je tako natrpana, da so morali emigranti po več tednov čakati na ladjo. Ladijska družba Compagnie Transatlantic jih je enostavno zadrževala v Parizu. Te ženske so pripadale eni taki ”čakajoči skupini”. Ugotovil sem, da ena manjka. Kam je odšla? Neki gospod s črno brado je namreč prišel, govoril z njimi nemško in jim obljubil, da jim bo poskrbel ladijske vozne listke itd. Ena naj ga spremlja, da mu bo pomagala urediti zadevo. Odšla je in se še ni vrnila. Nad dve uri sem poizvedoval od hotela do hotela okoli železniške postaje in jo končno našel v enem izmed hotelov v sobi, kjer je čakala, da se vrne g. s črno brado. Odpeljal sem jo nazaj na postajo, sam pa sem se vrnil v hotel, da počakam gospoda s črno brado. Vrnil se je. Toda ko je zagledal mene namesto dekleta, se je obrnil in zbežal. Tekel sem za njim po stopnicah, dokler ni naju obeh zagrabila policija, naju aretirala in pripeljala pred okrajnega komisarja. Rezultat tega dogodka je bil ta, da je policija končno zagrabila človeka, ki ga je toliko časa iskala, enega izmed takrat največjih trgovcev z belim blagom za Južno Ameriko. Vsa skupina bi bila odšla v javne hiše v Argentini, če ne bi srečal slučajno teh žena. Ta trgovina je delovala eno leto. Sedaj je bil pojasnjen problem, zakaj toliko deklet, ki so odšle iz Slovenije, ni nikdar pisalo domov, da so prišle na cilj k svojim sorodnikom v USA. Ta dogodek je pomenil začetek na široko razpredenega socialnega dela za emigrante, kjer sem imel tudi jaz velik delež.«⁴⁷    

 

In kako je bilo Kuharju za božič 1922. leta: 

 

_______

 

[36] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 21.

[37] Lambert Ehrlich (1878–1942), slovenski teolog, etnolog in politik. Najprej kaplan v Beljaku (1903–1907), nato stolni kaplan v Celovcu (1907–1910), profesor na celovškem bogoslovnem učiteljišču (1910–1919); od 1922 redni prof. na teološki fakulteti v Ljubljani. Je avtor številnih razprav in knjig. 26. maja 1942 so ga ustrelili v Ljubljani.

[38] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 4.

[39] f. l. je zapisal v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1960: »V marljivem znanstvenem delu si je priboril leta 1923 doktorsko diplomo na visoki šoli za politične znanosti…« in nadaljeval: … »… obiskoval (je) tudi še slavno univerzo v Cambridgu in si pridobil na njeni filozofski fakulteti še tretji doktorat.« Zapis o tretjem doktoratu seveda ne drži, saj Kuhar leta 1923 v Parizu ni že drugič doktoriral, v Cambridgeu pa je dosegel svoj drugi doktorat. Prav noben drug vir (tudi Kuharjeva Avtobiografija) tega ne potrjuje. Članek so ponatisnili tudi v Zborniku o dr. Alojzu Kuharju, ki ga je uredil Tone Sušnik (f. l.: Doktor Alojz Kuhar – izredna življenjska pot izrednega slovenskega koroškega duhovnika, Kotlje, 1993, str. 48 – 55.)

[40] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 21.

[41] Trstenjak, Anton: Dr. Alojz Kuhar – izredni Slovenec. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, Kotlje, oktober 1993, str. 41.

[42] Prav tam, stran 41.

[43] Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence. 1. (Buenos Aires 1964). Ljubljana 1991.

[44] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 21.

[45] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 4 – 5.

[46] Trstenjak, Anton: Dr. Alojz Kuhar – izredni Slovenec. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, Kotlje, oktober 1993, str. 43.

[47] Prav tam, stran 7 – 8.

[48] Ivan Merz (1896–1928), laik, izobraženec, »svetnik v kravati«, je Hrvat, ki ga je papež Janez Pavel II. leta 2002 razglasil v Banja Luki za blaženega in zavetnika hrvaške katoliške mladine, ker je zapustil neizbrisno sled v cerkvi. Oktobra 1920 je odšel v Pariz, da bi razširil svoje znanje na Sorboni in Katoliškem institutu.

[49] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 22.