Znani sta dve dopisnici.
Prva je starejšega datuma. Alojzij Kuhar jepisal svojemu dve leti starejšemu bratu Lovru oz. Lovrencu Kuharju, in sicer 5. novembra 1912 iz Celovca (poštni žig Klagenfurt) v Ljubljano. Pod naslovom »Gradišče št. 7« sledimo še zapisu »Kranjska«. Čeprav je pisal v Ljubljano, je prostor kar dvakrat imenoval tujina: »… sem Ti moral pisati v tujino …« in »Imej se dobro v tujini …«. V času Kuharjevega pisanja smo Korošci Celovec sprejemali za veliko bolj svojega kot Ljubljano.
Dopisnica je na obeh straneh gosto popisana z drobno pisavo. Pred besedilom, ki ni členjeno na odstavke, je Kuhar zapisal svoj naslov, kraj in čas pisanja.
Po uvodnem nagovoru je spregovoril o Lovrenčevem neuspehu, ki ga je začudil in za katerega so očitno bili krivi tisti, ki niso držali besede. Pisec dopisnice je bil star komaj sedemnajst let, pa je že govoril o trpkem spoznanju, da je svet nezanesljiv. To, da ti kdo najprej nekaj obljubi, potem pa tega ne izpolni, je izrazil s pomočjo dveh protipomenskih metafor: »… najprej široka cesta, naposled pa pokažejo hrbet …«.
Brata je predvsem zanimalo, kako se ima Lovrenc v Ljubljani. Najbolj ga je skrbelo, da ne bi imel dovolj hrane in bi stradal, če bi mu bila podpora Mohorjeve družbe premajhna. Ob tem je zapisal:»… kajti če je človek zustraj [zjutraj] prazen [,] ne more delati«. Misel je podobna slovenskemu pregovoru, da prazen žakelj ne stoji pokonci. V primeru da bi stradal, mu je svetoval, naj prosi za pomoč skrbne in ljubeče starše. Svetoval mu je še, naj se pridno uči, a hkrati naročil, naj si s pretiranim učenjem ne »ugonobi« zdravja. Tolažil ga je z mislijo, da je prihodnost pomembnejša od sedanjosti, da čas hitro mine in naj se veseli skorajšnjega snidenja vseh članov družine za »eno« mizo. Besedo je skrbno zapisal z lepimi in povečanimi črkami, kar kaže na iskreno željo, da bi se spet videli. Da sta bila brata v dobrem odnosu, kaže tudi humorna pripomba glede matematike, ki očitno ni bila Lovrenčev priljubljen šolski predmet.
Sedemnajstletnik se je ukvarjal tudi z vprašanji obstoječe politike in oblásti je ironično očital, da »vsak dan kaže bolje svojo barvo«, s tem ko premalo skrbi za slovensko inteligenco. O tistih, ki so na oblasti, ni imel dobrega mnenja. Slabšalno jih je imenoval »debeluhi«. Vedel je, da so Slovenci zapostavljeni in obsodil je tako politiko, saj je dodal ironično pripombo: »Izvrstna politika!«. Omenil je tudi dr. Franca Kotnika, ki da sam ne more pomagati, saj je odvisen od oblasti, zato je govoril o njem kot o »ubogem Kotniku«. Zavedal se je, da njuni starši niso bili bogati in je bilo njuno šolanje odvisno od podpore drugih. Tudi Lovrenca je spodbudil, naj razmišlja o aktualnih vprašanjih, naj vsakodnevno bere časopis Slovenec, ki mu je v Ljubljani dostopnejši kot doma.
Mladi Alojzij je zapisal še nekaj vrstic o slovenskih rekrutih, ki so prišli v Celovec, in o vremenu, da je mrzlo.
O sebi ni pisal kaj dosti, le na koncu se je bratu dvakrat opravičil. Prvič zato, ker mu ni hitro odpisal; imel je namreč duhovne vaje in pisanja ni prejel. Odpisal mu je isti dan, ko je dobil razglednico v roke. Drugič pa se mu je opravičil zaradi svoje drobne pisave.
Dopisnica dokazuje, da sta si brata stalno dopisovala, in kaže na skrben in ljubeč odnos Alojzija do svoje družine, predvsem do dve leti starejšega brata Lovrenca. Pri razpravljanju o aktualni politiki pa se nam Alojzij Kuhar razkrije kot zrel in inteligenten. Nekaterih misli ne bi pripisali tako mlademu, ampak veliko starejšemu človeku.
Prepis dopisnice, Klagenfurt 19128
Dragi brat!
Tudi lansko leto sem Ti moral pisati v tujino ob tem času. Tvojo karto sem sprejel ter se jako9 začudil o Tvojem neuspehu, no je pač tako, najprej široka cesta10, naposled pa pokažejo hrbet11; o ta nezanesljivi svet! O priliki mi piši kaj, prosim, kakšno stanovanje imaš, ali imaš dovolj hrane, časa za čitanje Ti gotovo ne[]bo hodilo preobilo12 kakor tudi ne za pisarjenje. Sedaj se le pridno primi uka, posebno pa Tvojega najljubšega predmeta »matematike« in upam, da Ti ne bo delala nobene preglavice. Če je le hrane dovolj, drugo že vse pride. Uka imaš gotovo več kot jaz, kajti jaz sedim vsak dan samo pet ur v šoli, Ti pa, kakor si mi pisal [7]. Sedajnost [Sedanjost] naj nas ne briga, gledati moramo v bodočnost! Če Bog da, se bodemo ja videli o Božiču, glej[,] da prideva skupaj že v Celovcu, da se popeljeva skupno domov. Toda za to je še časa dovolj. Če bi bila podpora Mohorjeve družbe prepičla, piši domov, ne stradaj, kajti če je človek zustraj [zjutraj] prazen[,] ne more delati. Pač izvrstno skrbi H. straža za prirastek sl.[ovenske] inteligence na Koroškem, vsak dan kaže bolje svojo barvo. Ubogi Kotnik, ta pač mislim[,] ne more nič za to, ali vsaj ne veliko, je pač postal tudi žrtev teh debeluhov[,] in sicer veš – denarja ni, ko bi mi bili milijonarji, bi Te kar obsuli z [s] podporami, ubogi trpini pa jih ne potrebujejo. Izvrstna politika! Veseli me tudi to, da si šel v Ljubljano, ker boš mogel sedaj bolj zasledovati tudi za nas Slovence velevažno13 balkansko vprašanje, sedaj, ko boš imel priliko brati sleherni dan »Slovenca«. Dobro preštudiraj14, kadar boš imel čas[,] to vprašanje. Tukaj gre vse po starem. Ko so prišli rekruti v Celovec, sem govoril z »Jugovem Luko« in z [s] »Potočnikovem Tončnom«, ki pride baje v Pulj, ki se mi je pa skril, ko sem ga še enkrat hotel poiskati. Mrzlo je zelo! V šoli mi gre dobro[,] zdrav sem tudi, le glej[,] da si ti z [s] premnogim ukom ne[]ugonobiš zdravja! Piši večkrat domov skrbečim ljubim starišem15 in ne pozabi, kar je glavna stvar Boga. Imej se dobro v tujini, naj Ti ne preseda, saj ne bo trajalo dolgo in zopet bomo vsi skupaj zbrani sedeli pri eni mizi. O pustu me gotovo vidiš pri Tebi. Oprosti mi sicer, ljubi brat, da Ti tako dolgo nisem odpisal, imeli smo te dni duhovne vaje in zavoljo tega sem dobil Tvojo karto šele danes 5. XI. Sicer bi Ti bil že prej odgovoril. Ne zameri mi. Oprosti tudi mojo drobno pisavo. Imej se dobro! Ostanem Tvoj ljublj. brat Alojzij.
Drugo dopisnico je ddr. Alojzij Kuhar pisal Lojzi/Alojziji Kuhar (ženi brata Ivana/Anzana) k Merkaču na Stražišče. Poštni žig ima datum 5. maj 1950, poslana pa je bila s pošte v Brentwoodu, Essex, Anglija. Dopisnica je bila napisana dan prej. V prvi vrsti na zadnji strani je pisec tudi tokrat najprej napisal svoje podatke: A. Kuhar, MarillacSanatorium, WARLEY (Essex) z datumom 4. majnika16 1950.
Naslovnica je (Mrs.)17 Lojza Kuhar, pismo pa je namenjeno tudi njenim otrokom in18 staršem. Pisec je omenil, da je že poslal eno »karto«, na kateri je sporočal podobno vsebino. Družino je opomnil, kako naj ravnajo s stvarmi, ki jim jih je poslal. Skrbelo ga je namreč, da bi zaradi poslanih stvari njihova dekleta izstopala od ostalih, kar bi bilo v nasprotju s krščanskimi načeli:
»Sveče dajte g. župniku, da bo vsak otrok dobil svečko in da bodo gorele na oltarju, ter kadilo. – Na splošno sem jaz mnenja, da naj naša dekleta na ta praznik ne nosijo nič boljšega in lepšega, kot vsi drugi otroci. Po mojem mnenju ni prav, da bi revčki otroci, ki jim starši ne morejo priskrbeti kaj lepšega, bili žalostni na ta dan. Ko bi druge videli, da so lepše oblečeni. Bodimo vsi enaki, vsi enako revni pred Bogom, ko vsi enaki križ nosimo. Zato sem raje poslal svečke in bele trake za vse otroke, da ne bo ne žalosti in ne zavisti, zato bi pa tudi raje videl, da naj naša dekleta tudi bele obleke ne oblečejo, če bi drugi otročki ne imeli enako. Naj bodo naša dekleta tako kot vsi drugi, da se bodo spomnile, kako lepo je bilo, ko so vsi enaki bili, vsi enako in vsi pogumni za krščansko vero pričali. Naj naša dekleta belo obleko oblečejo raje pozneje na Telovo, ali na lepo nedeljo. Na prvega sv. obhajila dan, pa naj bodo tako revne, kot vsi drugi otroci.« Omenil je še poslano: kavo, saharin, bombone in čokolado. Slednje je namenil vsem otrokom, ki bodo šli k sv. obhajilu: »To razdeli med otroke, …«.
Iz zapisanega se kaže skrben in ljubeč odnos do vseh otrok tudi na besedni ravni, saj v zvezi z njimi zapiše pomanjševalnice: »revčki, otročki in svečke«. Strah ga je, da bi s poslanimi stvarmi povzročil razlike med otroki, kar bi jih lahko žalostilo. Menil je, da je enakost temeljna vrednota, saj se ljudje spopadamo z enakimi težavami, »enaki križ nosimo«, enako trpimo. Želel jih je obvarovati pred negativnimi občutki (žalostjo in zavistjo). S ponovitvijo istih misli in podčrtavanjem določenih besed je stopnjeval svojo željo, naj ga poslušajo. Zadnja poved, v katerije naročil še sporočilo za vse otroke, zveni resignirano, vdano v usodo: »In povej jim, da naj molijo tudi za vso domovino in za vse ljudi, in tudi zame.«
Pisanje je zaključil z besedami: »Prisrčno poljublja stric Alojzij«. Pozdrav je izredno ljubeč in izraža vso zatajevano in neizživeto Kuharjevo ljubezen do otrok in domačih deklet – v resnici je bil daleč od njih in ni videl njihovega odraščanja.
_______
[8] V oglatih oklepajih so pravopisni in drugi popravki avtorice prispevka.
[9] Jako – star. zelo, močno.
[10] Široka cesta v pomenu vse poti so odprte.
[11] Pokazati komu hrbet – pog. za ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju.
[12] Obilo – knjiž. veliko, mnogo.
[13] Velevažno – zelo pomembno.
[14] Preštudirati – pog. premisliti.
[15]Starišem – staršem.
[16] Majnik – kor. maj.
[17] Mrs. – angl., naziv pri naslavljanju poročene ženske.
[18] Pri tem se mu je zapisala angleška beseda and za slovenski in.
