V ddr. Alojziju Kuharju je vedno bolj tesnobno odmevalo nepotešeno hrepenenje po domačem kraju in ljudeh, po ljubi koroški pokrajini, ki jo je v duhu gledal, ko se je odpravljal k večernemu počitku v soparnem in brezdušnem New Yorku. Zdravje mu je vedno bolj nagajalo. Prijateljica Dora Žebot Lavrenčič se tako spominja zadnjih skupnih dni v Londonu in slovesa v Angliji: »Marca leta 1950 je dr. Kuhar poročil mene in Draga Lavrenčiča v Londonu. Takrat je po kejmbriški dobi živel v Brentwoodu (pokrajina Essex) blizu Londona kot duhovnik v nunskem samostanu. Večkrat smo ga obiskali, še večkrat pa on nas. Nakar se je leta 1951 poslovil in odšel v New York k reviji Free Europe. Žal tam ni imel urejenih razmer in se je v glavnem hranil po bifejih, s poraznimi posledicami za njegovo sladkorno bolezen.«223
Za to obdobje so bila skoraj edini vir informacij o življenju in delu dr. Kuharja dolga pisma, ki jih je pisal Žebotovim. Dne 19. februarja 1953 je pisal Mariji Žebot, da vsaj tisti, ki so že starejši rod, svoje domovine Slovenije ne bodo več videli, »vsaj takšne ne, kot bi jo radi imeli.« Razlaga ji: »Zgodovina gre svojo pot dalje in ker Bog pač po svoje misli in po svoje ta svet vodi, mu mi, ki se nam radi let mudi, ne sledimo. Mi bi radi spremembe tako, da bi jih še mi doživeli, med tem ko On računa po večnostnih načelih in imajo dogodki, ki jih pripušča, zanj vrednost v vidu bodočih razvojev v daljnosti in večnosti.«224 Ugotavlja, da počasi vsi Slovenci tukaj poganjajo korenine; mlajši se ženijo in urejajo domove in bodo v kakšni daljni prihodnosti le »obiskovalci« stare domovine, za vedno pa se prav nobeden ne bo več vrnil. Piše ji tudi, da bo za veliko noč šel k družini Mihe Kreka, da bodo skupaj »jajčke farbali in meso in kruh žegnovali in se na lepe velikonočne obrede doma skupno spominjali.«225 Nato spregovori tudi še o resnejših stvareh: »Tukaj se malo oglaša gospodarska kriza in so mnogi naši v skrbeh. Nekatere industrije odpuščajo delavce. Silno težko je najti službo.«226 Pismo pa konča vzpodbudno: »Sicer sem sedaj kar fejst in zdrav in mi ni nič. Nasprotno, zdi se mi, da še nikoli nisem bil tako vsestransko čil in zdrav kot sedaj, odkar sem našel zdravnika, ki mi je predpisal način življenja po človeški, brez gladovanja, ter mi potem prepovedal, da naj ne pridem blizu za leto dni.«227
Brezdušni New York je vedno bolj nažiral tudi Kuharjevo duševno zdravje. Domotožje po ljubih domačih krajih je bilo vedno bolj silno. 17. aprila 1953 je pisal svojemu »koroškemu sobratu«:
»Na Koroško me še vedno vleče. Vedno in vedno. Kar srce me je stiskalo, ko sem slišal, kako beže slovenski duhovniki iz Koroške v argentinsko pampo, ker se mi je zdelo, da vsak rešuje samo svojo lastno kožo.
Toda postajam star in zanič. Sprašujem se, če bi škofu in škofiji le bolj v nadlego bil kot pa v kakšno pomoč, če bi se na stare dni privlekel tja in bi od mene nikdo ne imel koristi. Po letih sicer še nisem starček. Letos jih bom imel 58. … Rad bi bil dušni pastir. Kanclij sem do grla sit. Mislim, da bi še bil sposoben prevzeti dušno skrbstvo v kakšni bolnišnici ali spiritualsko mesto pri kakšnih sestrah. … Kaj takega bi mi dišalo, ker rad pridigam in spovedujem, a bi mi dalo še dovolj časa za kakšno branje in pisanje.
Vlečejo me stare Marijine cerkve, o katerih sem za svojo doktorsko disertacijo (800 strani) prebiral zgodovino: Tinje … Žihpolje … Gospa Sveta … na Otoku … na Zilji … vsi Marijini hrami, prvi, ki so se dvignili po prihodu misijonarjev v davni naši zgodovini.
Morda bi tudi znanje jezikov, slovenskega, nemškega, francoskega in angleškega, moglo kje koristiti, na krajih, koder prihajajo takšni tujci, recimo vzdolž Vrbskega jezera. (Kako lepo bi bilo na Otoku!) Morda boš rad slišal tudi to, da bi moral biti dne 6. junija lanskega leta inštaliran kot župnik slovensko-angleške župnije v Milwaukeeju, kjer je umrl Gabrovšek. Ko sem se pripravljal, da o tem obvestim g. škofa in ga prosim za njegov pristanek, sem zbolel, šel za dva meseca v bolnišnico, ležal doma še dva nadaljnja meseca in bil potem preslab za hude napore… Takrat sem si rekel: ”Duhovnik si postal samo zaradi tega, ker te je privlačilo veselje do dušnega pastirstva med ljudmi, in vse svoje življenje imaš to željo, da postaneš dušni pastir. No, sedaj si postal prestar in si moraš reči, da si vse življenje presedel po kanclijah in pri napolnjevanju papirja. Kadarkoli si stegnil roko po kaki fari (Stari trg pri Slovenjgradcu, Pliberk…), se je vedno kaj zgodilo, da se je načrt izjalovil. Sedaj si bil v Ameriki tik pred tem, da dobiš župnijo, pa te je Bog poslal namesto tega v bolnišnico in nazaj v kanclijo. Najbrž bo tako, da te Bog noče pri svojih dušah …” Ali ni res tako?«228
To, da si je Alojzij Kuhar poskušal urediti duhovniško službo v njegovim Kotljam bližnjih Tinjah na avstrijskem Koroškem, mi je potrdila tudi Mojca Petrič, pravnukinja njegovega brata Voranca: »Pozabila sem vam omeniti še to. Jaz seveda nisem še nikoli bila tam gori (moja mami mi je govorila o tem); v Tinjah na avstrijskem Koroškem imajo baje v samostanu spomine na Lojza, ker je tudi doniral temu samostanu. Baje si je v Tinjah urejal tudi kot možnost, vrniti se bližje svojemu rodnemu kraju …«229
Ko je leta 1953 za astmo zbolel Marko Gosar, sin Vorančeve mlajše hčerke Mojce, je nečakinja strica Alojzija prosila za zdravila, ki jih pri nas še nisi mogel dobiti. Alojzij Kuhar ji je odgovoril 22. julija 1953:
»Ljuba Micij!
Zdravila in vse, kar je bilo na receptu zapisano, smo odposlali v ponedeljek, dne 20. julija, kot priporočeno pismo in upam, da boš vse v redu dobila v kakšnih 10-14 dneh. Recept je priložen, tako da ne boš imela kakšnih sitnosti s carino in nobenih stroškov. Povedal bi rad, da me je zelo razveselilo, da si se name obrnila, da sem z velikim veseljem ustregel Tebi in otroku, in da sedaj od vsega srca želim, da bi mali Marko hitro ozdravel in se razvil v korenjaka, kot rastejo pod Uršljo goro.
Samo po sebi se razume, da boš vedno pisala, kadarkoli bi kaj potrebovala in kar Amerika lahko daje za zdravje pri hiši.«230
Potem pa se spet z nostalgijo spominja tudi posameznih dreves na Prežihovem gruntu, ko ji svetuje naravna zdravila za njenega sinka in upa, da se bodo z njegovim bratom Gusteljnom spet videli, »ko boš šla domov k materi ter Marku dala naše Prežihove svežine, ki bo astmo še prej pregnala kakor pa vsi ameriški aparati. Naj veliko sadja je. Saj je vse polno šentjakapljic in kapšic tam naokrog. Svoje dni je bila tudi ena hruška šentjurjevka tam ob lesu nad Tonijevo bajto in ena druga zunaj v Ovčjem travniku blizu Habrove meje. Potem pa bodo že špinglni zreli in prpči, ki jih je svoje dni bilo vse polno tam pod štalo. Tudi črnice nabirajte, da bo fant veliko dihal in pri tem tudi vitamine jedel, ki jih tukaj kupujemo v škrnicljih, tamkaj pa jih lahko pobirate kar po lesu.«231
Pismo pa Alojzij končuje z velikim hrepenjem po domu:
»Meni tukaj ne gre slabo. Zdravje se je vrnilo, hvala Bogu, da je legotno. Toda tujina je tujina. Z zlatom postlana je manj vredna kot pa z listjem postlan dom …«232
Konec avgusta 1954 je ddr. Alojz Kuhar še zadnjič pisal bratu Avgustu na Ravne na Koroškem, da bi vsaj starost rad preživel pod Uršljo goro:
»Dasi Bog sam ve, kako rad bi svoje stare dni preživel pod Uršljo goro, na Preškem Vrhu, hodil po preških bregeh, se sončil po preških ozarah in odorih, obiral preške hruške in češplje in včasih posrkal kakšen vrč preškega mošta in sedel na vrhu pod preškimi šancami pri tisti preški lipi, od koder je razgled tako vesoljen in opojen, a se mi zdi, da čas še ni prišel. Zatorej Te prosim, da ne napraviš nič. Kadar bo prišel čas, če bo prišel, bom moral jaz od tukaj napraviti korake, ki jih boste potem vi tam podprli.«233
Medtem je Alojzij Kuhar resno zbolel na srcu, okreval v zavodu Regina Coeli v Bell Harborju na Long Islandu (še vedno v New Yorku). Tam se je zdravil ob morju in kot hišni duhovnik imel prav vso potrebno nego. Službi pa se ni odpovedal. Še zmeraj se je vozil na delo. V dobrem letu dni se je resnično nameraval upokojiti in vrniti v domovino.
Dne 19. avgusta 1955 se je Alojzij Kuhar po dolgem času s pismom oglasil Mariji Žebot. Najprej se ji je lepo zahvalil za čestitke ob njegovi 60-letnici. Z zahvalo je odlašal zato, »ker se človek nerad zahvaljuje, če mu kdo gratulira, da je že 60 let star.« Piše, da njega 60-letnica ni presenetila, ker je pač »vedno živel s svojimi leti in se z njimi staral.« Omenja ji, da drugi pri teh letih gledajo nazaj na bogata žitna polja, pri njem pa je od zadaj puščava, ki jo krije le njegova dobra volja, ki »jo vidi samo Bog, ljudje pa je ne vidijo. Tukaj so se le redkokateri spomnili na mojo starost in je vse mimo šlo brez pisanja in brez zdravic.«234 V nadaljevanju pisma je Kuhar zapisal, da pri njih ni nič novega ali posebnega. Mladi in stari drug za drugim postajajo ameriški državljani. Naštel jih je nekaj: Janez Krivina, dr. Kalan, kaplan Lojze Jenko, Avsenek z družino, vsi Krekovi, a on sam še vedno razmišlja: »Čemu bi sedaj iskal nove domovine, ko sem že tako star in ko nikomur ne more škodovati, če ostanem kar to, kar sem – brezdomec. Bom že videl.«
Dne 20. aprila 1956 se je zopet oglasil Mariji Žebot in njenim. Pisal ji je o slovenskih porokah. Skoraj vsi njemu znani so se poročili, »”ledig” je menda samo še dr. Janez Arnež, ki pa baje tudi ne bo več dolgo čakal.«235 Potem se je razpisal o delu njemu znanih Slovencev in o njihovi karieri v Ameriki. Na koncu je omenil še najbližje duhovnike: »V Bridgeportu, ki je 50 milj od tukaj, pa deluje na slovenski fari dr. Farkaš, ki je pred kratkim dobil k sebi še sobrata salezijanca Lojzeta Hribšeka, ki mu kaplanuje, a je ob enem profesor na srednji šoli za matematiko. V bridgeportski škofiji je na irski fari tudi Slovenec Milan Hlebs, ki pa ga zelo malo vidimo.« Pismo je sklenil črnogledo: »Moj rod domovine ne bo videl. Mlajši rod, upam, da jo bo, če se mu je bo zaželelo. Mi pa tukaj pridno molimo, da bi božji nameni, ki jih ima tamkaj in jih hoče doseči – brez nas, ki se mu gotovo nismo zdeli uporabljivi – bili doseženi.«236
Februarja 1[957] je Alojzij Kuhar napisal še dolgo tipkano pismo dr. Francu Sušniku, takratnemu ravnatelju ravenske gimnazije.237 V prvem delu pisma se je živo zanimal za nadaljevanje študija svoje nečakinje, »Mrkačeve Ančke« (Ane Kuhar, por. Ristič), ki končuje nižjo gimnazijo na Ravnah. Od dr. Sušnika je želel izvedeti, ali on meni, da je sposobna nadaljevati šolanje na kakšni tehnični srednji šoli v Ljubljani, kjer bi študirala gradbeno stroko: »Jaz bi rad dekletu pomagal, da se prikoplje do boljšega kruha, ako je danes v razmerah kot so to sploh mogoče. Toda rad bi, da bi izbrala pravi poklic, ki je za njo, to se pravi, za njene razumske in fizične sposbnosti primeren in vodi do nekega cilja. Čudno se mi zdi, da bi dekle 15 let zares vedelo, kaj je to gradbena stroka v poklicnem delu pozneje, ko doraste. Imam vtis, da je zaenkrat to samo izraz dekliških sanj, ki pa se bodo razblinile ko bo nekoliko let starejša, in da bi ne bilo modro, če bi danes človek na nje več dal kot pa so vredne. … Ker si tudi moder mož, ji boš, ali materi Lojzi, lahko dal najboljši nasvet za izbiranje poklica in torej tudi šole, ki do tega poklica vodi. … Bodi tako dober in stori mi to. Do sedaj Ti še nisem pisal in Ti boš že vedel zakaj ne. Toda tokrat, z ozirom na razmere tam za Brinjevo goro in ker gre za mlado dekle, ki je pod Tvojim varstvom, sem se le opogumil.«238
Na koncu tega pisma pa je Kuhar pripisal: »Enkrat sem mislil tudi na to, da bi vašemu Muzeju poslal svojo doktorsko disertacijo (800 natipkanih strani), svojo diplomo in doktorsko haljo Cambridgea, ker sem bil prvi Jugoslovan sploh in prvi Slovenec, ki je na tej ne posebni lahki in po svetu zelo spoštovani univerzi položil doktorat. Disertacija piše o pokristjanju Slovencev. Toda zdi se mi, da bi v današnjih razmerah teh predmetov najbrže ne dali v muzej, ampak jih zafatili v Mežo. Prisrčno te, ljubi Franci, ki si zame poleg družine edina topla in vedno sveža podoba iz moje mladosti, pozdravljam in ostajam
v stari ljubezni Tvoj Prežihov Lojz.«239
V tem obdobju se je Alojzij Kuhar, razen bratu Avgustu, v pismih pogosteje oglašal le Mariji Žebot in preko nje vsem njenim. Dne 27. junija 1957 ji je pisal, da se ji zahvali za sporočila o škofovem bivanju med Angleži, je pa rahlo razočaran, ker se nanj niso spomnili: »Da, res, tudi jaz sem nekoliko mislil, da bom mogel biti za spremljevalca in sem v ta namen vse na tihem pripravil. Celo potni list sem dobil. Pa niti zvedel nisem, kedaj je škof potoval skozi New York.«240 Nadaljeval je z zelo aktualnimi domačimi novicami: »Pri naši ustanovi brije nekoliko ostrejša burja, ki je že odnesla naš listič Pregled in tudi nekaj naših ljudi. Mene se ni dotaknila, toda ne vem, če bo v razvalinah, ki jih je pustila za seboj, obstanek dalje časa mogoč … Vsi pa smo žalostni zato, ker se nam zdi, da se je tukaj ponovilo v nekoliko manjši meri kot pred skoraj 15 leti v Londonu, ko je Tito uradno zaživel in smo mi ”umrli” in z nami sanje o obnovi. Tako se mi zdi tudi sedaj, ko to pišem, da smo nekako zopet ”umrli”, kajti danes so tudi objavili program, ko bodo poldrugo uro po vsej ameriški državi prikazovali na televiziji film o Titu, njegove izjave na neka vprašanja in potem komentarje, ki jih bo med ostalimi dajala o Titu tudi katolikinja, bivša ameriška ambasadorica v Rimu Booth Luce. To bo v nedeljo, na praznik Sv. Petra in Pavla opoldne. S tem so se tudi na stežaj odprla vrata za Titov obisk, ki sedaj ne bo več dolgo odlašan. Toda ljubi Bog po svoje vodi ljudi in narode.«241
Svoje zadnje pismo gospe Mariji Žebot je Alojzij Kuhar napisal na veliko noč leta 1958. Iz njega že vejejo žalost, obup in sprijaznjenost z usodo. Piše ji, da je za veliki teden bil v Bridgeportu in veliko spovedoval: »Tam sem se tudi nabasal slovenske potice, slovenskih pisank, slovenske šunke, slovenskih klobas in slovenskega hrena, tako da smo potem, ko smo prišli v samostan nazaj od polnočne maše, šele pripravljali ”žegen”, ga potem blagoslovil in po stari slovenski navadi imeli za velikonočni zajtrk.«242 Napisal ji je tudi, da je gospe Natlačnovi že povedal za njihov morebitni obisk v ZDA. Omenil ji je, da je poleti tudi v Kanadi toplo in da njegovo novo stanovanje ni prav nič daleč od letališča, kamor bo družina Žebot priletela. Svoje zadnje pismo je sklenil z besedami: »Postajam vedno bolj samotarski. Vse od kraja prav prisrčno pozdravljam in se veselim svidenja
Vdani Vam Alojzij Kuhar«
Svoje, verjetno zadnje pismo v življenju pa je Alojzij Kuhar napisal svojemu dragemu prijatelju Francu Ksaverju Mešku na Sele, dne 23. oktobra 1958. Prisrčno se mu je zahvalil za pismo, »… kjer s tako lepim rokopisom opisujete, kako ste v tihi ponižnosti vživali svoj biserni jubilej mašništva. V drugih razmerah bi bil ta veliki praznik praznoval z Vami ves slovenski narod, ki ste mu dali tako lep jezik in mu tudi pokazali, kako je mogoče najbolj nežna čustva izražati z bogastvom slovenskih besed, seveda, ako so ta čustva iskrena. Naučili ste naš narod tudi skrivnost, kako ostati večno mlad, večno svež in prožen in večno ogret za lepoto, pa čeprav je to v najbolj zakotnem kotičku lepe slovenske zemlje.«243 V nadaljevanju pisma mu sporoča, da so tudi v njegovi majhni kapelici na Rockaway Beachu blizu New Yorka ponovili biserno slovesnost zanj, potem pa je prisotnim samostanskim sestram pripovedoval o Meškovem življenju in delu. Zahvalil se mu je tudi za podarjeno avtorjevo knjigo z lastnoročnim posvetilom: »To je dragocen dar, ki ga bom ob večerih prebiral sam, potem pa ga bom dal frančiškanski knjižnici, kjer bo najbolj ohranjena, da jo bodo pozneje slovenski rodovi tukaj, če jih bo še kaj, prelistali in s spoštovanjem brali ime pesnika, dasi morda jezika ne bodo več razumeli.«244 Piše mu tudi, da je s solznimi očmi bral o njegovi biserni sveti maši v koroški »Kroniki«, ki je opisala tudi romanje k sv. Roku na Selah. To mu je priklicalo v spomin njegova mlada leta, ko so se Hotuljci in Selanci zbirali pri Gostenčnikovem križu in nato »”prangali” doli k sv. Roku, kjer nas je pozdravil Vaš topel smehljaj in poškropilo ”omelo”, kot smo šegavo imenovali Vaš precej obilen škropilnik, da bi kot smo tudi dejali ”izgnali najprej h…” iz teh hotuljskih pretepačev in goljufivih lesnih trgovcev, predno prestopijo prag Rokovega svetišča.«245
_______
[223] Žebot Lavrenčič, Dora: Spomini Žebotovih. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 56–57.
[224] Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 74.
[225] Prav tam, stran 75.
[226] Prav tam, stran 76.
[227] Prav tam, stran 77.
[228] Prav tam, stran 53.
[229] Elektronska pošta Mojce Petrič, Prežihove pravnukinje, z dne 25. maja 2019.
[230] Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 68.
[231] Prav tam, stran 68.
[232] Prav tam, stran 69.
[233] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 39.
[234] Prav tam, stran 82.
[235] Prav tam, stran 86.
[236] Prav tam, stran 87–88.
[237] Drugi del tega pisma je objavljen pod poglavjem »Milesova poročila in Poglavje iz tragedije koroških Slovencev«.
[238] Dragi Franci: Kuharjevo pismo dr. Francu Sušniku z dne 17. februarja 1[956] ali 1[957], str. 1; tipkopis hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.
[239] Prav tam, stran 2.
[240] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 88–89.
[241] Prav tam, stran 89.
[242] Prav tam, stran 91.
[243] Ljubi monsignor in prijatelj: Kuharjevo pismo Ksaverju Mešku z dne 23. oktobra 1958; tipkopis hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.
[244] Prav tam.
[245] Prav tam.
