O Kuharjevem uredniškem delu ni veliko zapisov, ocen in drugih arhivskih virov. Dejan Hrovat v svoji magistrski nalogi ugotavlja: »Ker gotovih arhivskih virov o delu dr. Kuharja v uredništvu Slovenca ni, oziroma jih je zelo malo ali pa so večinoma nedostopni, ne morem(o) z gotovostjo trditi, da je dr. Kuhar za delo v zunanjepolitičnem uredništvu v polnem obsegu poprijel že leta 1930, ko se je vrnil iz Pariza.«74 Hrovat nato zapiše (po Jurčecu), da je leta 1932 zaradi Kuharjeve odsotnosti zunanjepolitično uredništvo vodila gospa Ivanka Klemenčič, ki pa sploh ni bila razgledana o svetovnih problemih, saj je bila v času Alojzijeve odsotnosti zunanja politika pri časniku tako malo čislana, da sploh ni potrebovala posebnega resornega urednika. V tem času naj bi torej Slovenčevo zunanjepolitično sekcijo tvorile zgolj brzojavke uradnih tiskovnih agencij, zunanjepolitični uvodniki pa so bili v tem časopisu prava redkost. Leta 1932 pa je Kuhar prevzel Slovenčevo uredništvo v Beogradu, nad katerim je skrbno bdel dr. Anton Korošec, tedanji vodja Slovenske ljudske stranke (tedaj že v ilegali). Ker pa se je moral glavni urednik Slovenca dr. Ahčin večkrat udeleževati številnih političnih sestankov in konferenc, ga je večkrat nadomeščal prav Alojzij Kuhar. Jurčec je menil, da je doba diktature časopisu pravzaprav koristila, saj je imel Kuhar za zunanjo politiko na voljo kar dve začetni strani. Ker od začetka ni imel dovolj gradiva za dve strani, je začel naročati ugledne evropske časopise in revije, največ avstrijske, nemške in francoske. Zdaj je imel tehtnega gradiva dovolj in pod Kuharjevim uredništvom zunanjepolitičnega resorja je ta rubrika dosegla nivo evropskih časnikov, še večjo slavo in prepoznavnost pa bi Kuhar gotovo dosegel, če bi lahko svoje članke tudi podpisoval.75
Kot urednik Slovenca je stopil čez okvir običajnega novinarskega dela, ko so ga leta 1935 prepričali, da je sprejel zunanjepolitično uro na Radiu Ljubljana in tako postal redni komentator za zunanjo politiko na radijski postaji v Ljubljani.76 Govoril je enkrat na teden; najprej 5 minut, nato 10, kasneje 15 in končno kar pol ure, saj so tako želeli navdušeni poslušalci. Kuharjevi govori so bili med najbolj priljubljenimi v vsem obdobju od leta 1941 naprej in zagotovo v Sloveniji nobeden ni imel več poslušalcev kot Kuhar. Sam to tako komentira: »Postal sem najboljše plačani radijski govornik v Sloveniji in sem imel zelo obširno publiko.«77 S krepitvijo Slovenske ljudske stranke je dnevnik postajal vse bolj bran, njegovi uredniki pa so bili pomembni člani SLS. Izdajal je prilogi Domoljub (1888–1896) in Ilustrirani Slovenec (1924–1932). Delavnik pri Slovencu je trajal od devetih dopoldne do polnoči, ker je bilo treba vse novice uradne agencije Avala Beograd in drugih prevesti in ponovno natipkati. Vse to je Kuhar opravljal sam, pomagalo mu je le nekaj pomočnikov. V desetih letih pri Slovencu je spoznal veliko tujih politikov in se spoprijateljil tudi z mnogimi jugoslovanskimi vodilnimi politiki. Delo pri časniku mu je kmalu postalo rutina. Leta 1945 so ta časnik ukinili, leta 1991 pa obnovili kot dnevnik konservativne usmeritve. Ker ni dosegel želene naklade, so ga 1996 prenehali izdajati.
Razloge za svojo ostavko v Parizu je najbolje utemeljil sam: »Do tega koraka sem prišel zaradi dogodka, v katerega je bil vmešan moj brat Lovrenc, osumljen komunist. Policija je namreč v Ljubljani odkrila konec verige komunističnih celic, ki je vodila proti avstrijski meji. Glava zadnjega člena v tej verigi je bil moj brat. Policija je polovila eno celico za drugo, toda predzadnja celica je še imela čas opozoriti mojega brata, da se mu je posrečilo zbežati v Avstrijo.«78 Policija je seveda o bratovem pobegu obvestila vsa jugoslovanska poslaništva. Jugoslovanski minister Spalajković79 je v Parizu Alojzija Kuharja poklical k sebi in ga povprašal, če je ubežnik njegov sorodnik. Seveda mu je odkrito povedal, da je to njegov brat, da pa jugoslovanski zakon izvzema vsakogar pričati proti svojim najbližjim sorodnikom, zato ga ne bo ovadil, ampak mu bo povedal, da je bedak in podobno. Zaradi nerodnega položaja se je nameraval vrniti domov, kjer je že imel ponujeno mesto pri uglednem dnevniku Slovenec. Doma pa je potem dognal, da je položaj tragičen. Voranc je moral na hitro zapustiti državo in je doma pustil ženo z dvema majhnima otrokoma, dolgove, preiskave in policijska zasliševanja. Policija je preiskovala prav vse, dokler se ni končno vse pomirilo, ko so njegovega brata v odsotnosti obsodili na šest let prisilnega dela.
Ko je bil Alojzijev brat Prežihov Voranc že nekaj časa ilegalno v Parizu, kamor je prišel z začasnega sedeža strankinega vodstva na Dunaju, si je leta 1935 močno zaželel ženinega obiska, saj je že dolgo ni videl. Njegova žena Marija najprej sploh ni hotela k njemu v Pariz, češ da nima smisla za politiko in da torej sploh ne ve, kaj naj bi tam delala. Voranc je obisk skorajda zahteval, saj je trdil, da če ne pride k njemu, mu potemtakem ni zvesta. Alojzij Kuhar je, ko je izvedel za Vorančevo željo, posredoval pri banu Natlačenu, da je lahko vložila prošnjo za potni list. Marija Kuhar se je nato vendarle odločila za pot v Francijo. Ko je šla po zahtevane dokumente na okrajni urad v Slovenj Gradec, je to uredila tako, da se je tam srečala s selskim župnikom in pisateljem Franom Ksaverjem Meškom. Kot je to sama pripovedovala prof. Janezu Mrdavšiču,80 ji je tudi Meško dejal, da »žena spada k možu« in bo torej pač morala k njemu na obisk, četudi kot preprosta ženska kmečkega rodu ni znala niti besedice francosko in je imela na voljo le dva naslova v Parizu, zanjo povsem tujem velemestu.81
V tem obdobju je bil Kuhar na daljšem časnikarskem potovanju po Nemčiji (München, Stuttgart), ni pa bilo zanesljivega vira, ali je bilo to leta 1934 ali 1938.82 Kuharjeva avtobiografija nam le potrdi, da je bilo to leta 1938, »ko so nacisti začeli groziti Evropi.«83 Na to potovanje ga je dr. Korošec poslal zato, ker so v Sloveniji opazili nenavadne pojave med nemško manjšino in da ta dogajanja vodijo iz centrov v Nemčiji. Kuhar je dobil potni list na ime Johana Pichlerja, nemško propagandno ministrstvo pa je bilo obveščeno, da ta Pichler zbira nekatere podatke, predvsem v Inštitutu za Nemce v tujini, v Stuttgartu. V Münchnu ni ugotovil kaj posebnega, v Stuttgartu pa je ostal 14 dni in videl »mnogo stvari, ki so mi odprle oči in mi pojasnile mnogo stvari, katere so se trenutno dogajale v Sloveniji.«84 V Berlinu se je nastanil v z nacističnimi zastavami okrašenem hotelu v Friderichstrasse. Najprej si je ogledal Zvezo za Nemce v tujini in videl, da je en cel oddelek posvečen Jugoslaviji. Na oddelku nacistične stranke za Nemce v tujini ni dobil nobenih točnih informacij, ko pa se je odločil, da bo napisal poročilo določeni osebi na jugoslovanskem poslaništvu, je na svojo nesrečo srečal tiskovnega atašeja in dopisnika beograjskega Vremena, uradnega Stojadinovićevega glasila, sicer pa navdušenega nacističnega simpatizerja. Začudil se je njegovemu prihodu, saj ga o njem niso obvestili. Kuharjev položaj se je zdaj zdel brezupen, lahko ga bi namreč razkrinkali, saj ga je poznal pod pravim imenom. Obrnil se je na našega diplomata in mu razložil svojo stisko. Hitro je razumel nezavidljiv položaj in uredil, da so ga takoj odpeljali v njegov hotel, pobrali osebne stvari, in nato v Dresden, kjer se je vkrcal na ekspresni vlak za Češko. Srečno je prišel čez mejo in v avtobiografiji Kuhar sam zapiše: »Pustolovščina je minila. V Jugoslavijo sem se vrnil skozi Budimpešto in ne skozi Avstrijo, kajti bila je takrat že nacistična. Božič sem preživel v Pragi. Kako prijeten Božič po taki pustolovščini.«85 Potem je napisal 250 strani dolgo poročilo za notranjega in obrambnega ministra, ki sta takoj reagirala. V Sloveniji so ustanovili tajno organizacijo z nalogo, da zasleduje vsako gibanje vseh Nemcev, tako tistih iz naše manjšine kot tudi tistih, ki so prihajali iz Avstrije. Stvar je delovala dobro, ampak bilo je prepozno, da bi se še dalo kaj storiti.
Iz svoje novinarske dobe Alojzij Kuhar v avtobiografiji omenja tudi potovanje petnajstih jugoslovanskih novinarjev v Hitlerjevo Nemčijo. Leta 1934 jih je tja povabil Göbbels. Z njimi je šel tudi Kuhar. Iz Beograda so jih z letalom odpeljali v Berlin, kjer so bili priča prvomajski manifestaciji v Tempelhofu. Tam je Hitlerjev govor poslušal en milijon nacistov. Von Pappen in Göbbels sta za novinarje pripravila dve ločeni pojedini. Iz Berlina je Kuhar odpotoval v München in preživel bučen večer s kapitanom Röhmom, bavarskim gaulajterjem ter s šlezijskim gaulajterjem, obiskal pa je tudi več nacističnih prostovoljnih delavskih taborišč na tem področju. Kuhar je zapisal: »To se je zgodilo točno trinajst dni pred tem, ko sta bila Röhm in šlezijski gaulajter umorjena v znani nacistični čistki 1. junija 1934.«86
Kuharjevi prispevki v Slovencu so bili zelo cenjeni in po njegovi zaslugi je naraščal ugled dnevnika, saj so na Alojzija Kuharja postali pozorni tudi številni tuji novinarji v Beogradu. Veliko poslušalcev si je pridobil tudi kot zunanjepolitični komentator ljubljanskega radia, kar je postal leta 1935.87 Kuharjev novinarski kolega in prijatelj Ruda Jurčec je njegov smisel za uredniško delo in pisanje nasploh ocenil tako: »Kuhar je pisal z lahkoto, problemi so na papirju kar plesali z leve na desno in obratno. Jemal jih je široko in vsi so izpričevali izredno razgledanost in poučenost. Ker se je z njimi kar igral, je temu sledilo že tisto, kar je pa bilo že tudi del njegovega značaja: vse je nosilo značilnosti relativizma, vse je bilo postavljeno na isto ravnino, kar je bilo danes belo, je moglo biti naslednji dan črno, vendar je bilo vse osvetljeno s posebne, nove strani in bravci nasprotij sploh opazili niso.«88
Leta 1935 je Alojzij Kuhar sodeloval tudi na evharističnem kongresu v Ljubljani. Iz njegovega govora lahko razberemo, da se je takrat poskušal tudi politično uveljaviti:
»Razni posamezni misleci, razna društva so se v zgodovini človeštva spravljala na trnjevi posel, da osrečijo delavski stan. Ponujala so različna sredstva in hvalila razne načine, da omogočijo delavstvu materialno blagostanje in mu zagotovijo upravičeno soudeležbo pri vodstvu človeških edinic, ki jih imenujemo države. Saj jih poznate. Njihova imena so se med nami udomačila. Marksizem v vseh svojih odsevih, od socialne demokracije pa do čistega komunizma, da je šele odkril delavca in njegove potrebe, ruski boljševizem da ga je dvignil v vladajoči stan nad vse druge stanove. Ali novodobni fašizmi, ki so si zamislili socialni preporod na neki enakopravni stanovski podlagi pod vodstvom trde pesti enega samega voditelja, da so drugače zatrli kapitalistična nasilstva, kot vse, kar smo dozdaj poznali, ker so vse ustanove enako brezkompromisno podvrgli službi države. Ali sodobni nacionalistični pokreti, ki hočejo tudi delavstvo osrečiti pod zastavo poganskega poveličevanja krvi in jezika in s surovo silo ustvarjajo novo človeško skupnost, narod imenovano, ki ji naj vsi socialni stanovi enako služijo. Naj vam ta imena in gibanja, ki jih označujejo, nikar ne imponirajo! Ne morda zaradi tega, ker bi jim hoteli odrekati vsako vrlino, ki jih, redko posejane sicer, vendar le še imajo, ampak zato, ker je vse ono, kar se da o pravicah ne samo delavskega, ampak vseh stanov povedati, že davno in mnogo lepše ter mnogo bolj izčrpno povedala Cerkev.« (Zbornik o evharističnem kongresu v Ljubljani, 1935)89
Medtem so, prav tako v Ljubljani, Alojzijevemu bratu Lovru Kuharju, ki je bil takrat ilegalno v Parizu, v reviji Sodobnost že natisnili novele »Boj na požiravniku«, »Jirs in Bavh« ter »Odpustki«, ki jih je prvič objavil pod psevdonimom Prežihov Voranc. Izšle so leta 1935 in 1936. V letih izgnanstva se je Prežihu obzorje z mnogimi evropskimi potovanji in poznanstvi zelo razširilo. Vse to in domotožje po rodnih krajih je najbrž v veliki meri vplivalo na to, da je začel gledati na borbo svojih brezpravnih samoraslih ljudi z veliko širše ter čustveno in idejno poglobljene perspektive. Svetovnonazorsko sta se brata, ki sta se sicer še vedno imela zelo rada, dokončno razšla.
Alojzij Kuhar je kot zunanjepolitični urednik Slovenca moral zelo dobro poznati položaj v vsej Evropi, zato je, kot piše sam, »odhajal na vse konference Male90 in Balkanske91 Antante, na zasedanja Lige narodov v Ženevi, spremljal jugoslovanske predstavnike na njihovih potovanjih v tujini; princa Pavla v Italijo in Berlin, Stojadinovića v Italijo, Pariz, London, Prago, Atene, Bukarešto, Ankaro, Bratislavo itd. itd.«92 Ko je bil aprila 1938 v Turčiji, si je ogledal tudi Yalovo, provinco, ki se nahaja v severozahodni Turčiji (v Anatoliji ali Mali Aziji) ob Marmarskem morju. Fotografija iz leta 1938 nam to potrjuje. Na hrbtni strani fotografije je Kuhar zapisal: »V Yalovi (Mala Azija) – 17. april 1938 – Kuhar – Jelman – dr. Šukri.«
Ko so tekle priprave na parlamentarne volitve decembra 1938, so med imeni kandidatov začeli pogosto omenjati tudi Kuharjevo ime. Sam je kasneje povedal, da je njegovo prvotno navdušenje za politiko hitro splahnelo. Izjavil je, da bi sicer lahko kandidiral, a ga hočejo poslati v slovenjegraški okraj. Ali naj se torej gre borit za svoj mandat v hribe in grape? Priznal je, da je sicer tam blizu doma, a bi za njegova leta bil to pretežak napor. Rekel je, da misli, da bi mu morali dati mandat blizu Ljubljane, če bi povsem resno računali z njegovo kandidaturo. O tem obdobju Kuharjevega dela je obširneje spregovoril znani novinar Ruda Jurčec93 v knjigi Skozi luči in sence.94 Jurčec si je iz teh njegovih besed razlagal, da se je Kuhar odpovedal kandidaturi, ker je bila prešibka odskočna deska za njegove načrte in dejanske sposobnosti.95
_______
[73] Slovenec, dnevno glasilo krščansko demokratske stranke, ustanovljen 1873, od 1883 dnevnik.
[74] Hrovat, Dejan: Zunanjepolitična usmeritev časnika Slovenec v času uredovanja dr. Alojzija Kuharja s poudarkom na njegovem delu. Magistrsko delo, Maribor 2015, str. 8.
[75] Prav tam, stran 8.
[76] Jurčec, Ruda: Dr. Alojzij Kuhar. V: Koledar svobodne Slovenije 1960, Buenos Aires. Objavljeno tudi v: Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 204.
[77] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 2.
[78] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 7.
[79] Miroslav Spalajković (1869–1951) je bil srbski diplomat, politik in minister brez listnice. Kot tesen prijatelj kralja Aleksandra Karađorđevića je 1922. postal poslanec v Parizu in tam ostal do upokojitve 1935. Leta 1944 je pobegnil iz domovine in umrl v emigraciji v Sèvresu (Francija).
[80] Omenjeni zapis o tem pogovoru je Dragu Druškoviču potrdil prof. Janez Mrdavšič.
[81] Druškovič, Drago: Prežihov Voranc: Pisatelj in politik. Celovec–Ljubljana 2005, str. 207 – 208.
[82] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia Slovenica, Ljubljana–Washington, D. C. 1998, str.5.
[83] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 2 – 3.
[84] Prav tam, stran 3.
[85] Prav tam, stran 4 – 5.
[86] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 5.
[87] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 9.
[88] Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence. 3. Buenos Aires 1969, str. 120.
[89] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 168 – 169.
[90] Mala Antanta je ime za politično-obrambno zvezo treh držav v srednji in JV Evropi med obema svetovnima vojnama. Nastala je kot posledica sporazumov med Kraljevino SHS in Češkoslovaško leta 1920; nato se je pridružila še Romunija.
[91] Balkanska Antanta (pakt) je bila vojaško-politična zveza med Kraljevino Jugoslavijo, Grčijo, Romunijo in Turčijo.
[92] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 2.
[93] Jurčec, Ruda (1905–1975), slovenski novinar, pisatelj in esejist. Diplomiral je na politični visoki šoli v Parizu. Pisal je predvsem o socialnem vprašanju, bil od 1932 sourednik, nato urednik revije Beseda o sodobnih vprašanjih. Od 1941 do 1945 je bil glavni urednik Slovenca. 1945 je emigriral v Rim, 1947 pa v Argentino. Tu je sodeloval pri različnih listih: Svobodna Slovenija, Novi časi, Sij slovenske svobode (gl. urednik). Bil je tudi urednik revije Meddobje, publikacije Glas Slovenske kulturne akcije in zbornika Vrednote.
[94] Jurčec, Ruda; Skozi luči in sence. 1. (1914–1929). Buenos Aires 1964. (Ljubljana 1991.)
Jurčec, Ruda; Skozi luči in sence. 2. (1929–1935). Buenos Aires 1966.
Jurčec, Ruda; Skozi luči in sence. 3. (1935–1941). Buenos Aires 1969.
[95] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 9 – 10.
