26. aprila so begunci končno izvedeli, da bodo lahko odpotovali v Palestino. Ob Sueškem prekopu so se z avtomobili odpeljali naprej in že v mraku prišli do El Kantare. Čez kanal so morali v čolnu, ker mostu čez prekop ni bilo. Tam se je celotna jugoslovanska vlada znašla v Sinajski puščavi v primitivni baraki, ki so ji domačini rekli oficirska kantina. Od naporne poti so bili vsi zelo žejni, na voljo pa so imeli le nekaj piva in whiskey. Na koncu se je vse le uredilo: »Minister Snoj, ki je v Sloveniji vodil prehrano, je tudi v kantini prevzel nalogo, da jugoslovansko vlado nasiti. S COOK-ovim zastopnikom sta se nekaj pomenila v nemščini in kmalu sta prišla dva velika jerbasa polna jestvin, šunke, kruha, sira in sadja in razglašeno je bilo tudi dovoljenje, da smemo svobodno naročevati pijačo, ker da so odkrili nove tajne zaloge.«120
Angleži so že čez nekaj dni člane vlade in druge emigrante odpeljali v Izrael ter jih nastanili v Tanturju, nekdanjem samostanu med Jeruzalemom in Betlehemom.121 Alojzija Kuharja so imenovali za člana ministrske propagandne komisije, zato je pripravil prvo tiskovno konferenco in svoj prvi radijski govor, ki ga je imel na radiu Jeruzalem. Srbski in hrvaški ministri v jugoslovanski emigrantski vladi so za nagel razpad Jugoslavije dolžili drug drugega. Srbi so Hrvatom oponašali Anteja Pavelića, ki je že 1929. leta v tujini ustanovil ustaško organizacijo in aprila 1941 v okupirani domovini postal vodja NDH (Neodvisne države Hrvatske), Hrvati pa so Srbom očitali, da sodelujejo z okupatorjem. Slovenski politiki so nekaj časa te spore blažili, a so tudi sami prišli v zadrego, ko je novoustanovljeno Ljubljansko pokrajino okupator 3. maja 1941 priključil kraljevini Italiji. Pokrajino je upravljal italijanski visoki komisar, ob njem pa je nekaj časa deloval tudi nekak posvetovalni svet, ki so ga imenovali »konzulta«. Slovenski politiki v Tanturju so presenečno ugotovili, da je v njej tudi ban dr. Marko Natlačen, ki je kasneje celo stopil na čelo »konzulte« in se šel v Rim poklonit Mussoliniju. Slovenci v Tanturju so s posebno izjavo, ki jo je napisal Snoj, obsodili delo tega posvetovalnega sveta in početje dr. Natlačna. Kuhar in Gabrovšek sta izjavo takoj podpisala, Krek pa po kratkem odlašanju, ko je dodal še svojo, malo milejšo izjavo. Tretjo, najbolj ostro izjavo pa je pripravil za radio Kairo prav Alojzij Kuhar.
Zaradi pronacističnih idej v Iraku so Angleži sklenili, da Jeruzalem ne bo varen kraj za glavni stan zavezniške vlade in so predlagali premik v katerokoli smer. Jugoslovanska vlada je dolgo premlevala in nazadnje zaprosila, da jo pošljejo v Winnipeg v Kanadi, od koder naj bi pomagala pri vojnih težavah. Ker se niso mogli sporazumeti, so Angleži končno predlagali, da naj kralj z glavnimi ministri odleti v London, ostali Jugoslovani pa naj odidejo v Cape Town v Južni Afriki. V začetku junija 1941 so jih odpeljali nazaj v Kairo, od tam v Suez in jih nato vkrcali na britansko prevozno ladjo ravno tistega dne, ko so nemški bombniki prvič bombardirali pristanišče in zažgali ladjo.
Alojzij Kuhar se spominja: »Potovanje skozi Rdeče morje in ob vzhodni afriški obali je poteklo brez dogodkov… V Cape Townu so nas nastanili v različnih hotelih… Med tistimi, ki so se prostovoljno javili za London, so bile le manjše osebnosti. Prvi sem se javil jaz… Pot je bila naslednja: Pernambuco (Brasil), Trinidad, kjer smo se ustavili za pet dni, Curaçao, z dvema dnevoma postanka in na Bermudih, kjer smo stali en teden. Naslednja postaja je bila določena v Halifaxu v Kanadi, nato Iceland in od tam naravnost v Glasgow na Škotskem.«122
Načrt pa so seveda morali nekoliko spremeniti zaradi Atlantskega sestanka Roosevelt – Churchill. En dan po odhodu z Bermudov so srečali nekaj rušilcev ameriške mornarice, ki so spremljali ameriškega predsednika nazaj domov. Prvič po dolgem času so občutili srečo. Hitro so se pridružili ogromnemu konvoju ladij; kar 64 jih je pripeljalo iz Kanade. Večina jih je spremljala angleškega predsednika Churchilla na omenjeno konferenco. Tako so Kuhar in Gabrovšek s spremljevalci čez severni Atlantik brez težav pripotovali naravnost v škotski Glasgow. Britanska mornarica je poskrbela za varno in mirno pot.
_______
[120] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana–Washington, D. C. 1998, str. 102.
[121] Več podrobnosti glej v: Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 12 – 13.
[122] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 48 – 49, avgust 2001, str. 11.
