Med najvidnejšimi podobarji iz naših krajev so bili še Šubičevi iz Poljan nad Škofjo Loko (kjer je družinsko likovno tradicijo nadaljevalo kar vseh pet sinov), Ivan Grohar v Železnikih (stric slikarja Ivana Groharja), družina Hrovat in Janez (Ivan) Vrečar v Domžalah, Matija Tomec iz Šentvida pri Ljubljani, Franc Ksaver Zajec in Andrej Rovšek iz Ljubljane, Andrej in Ivan Cesar iz Mozirja, Franc Osole v Kamniku idr.
V Kranju je bila najbolj znana družinska delavnica Layerjevih, ki je delovala do prihoda Francozov. Po zastoju pa so vzniknile postbaročne podobarske delavnice, med katere spada tudi Vurnikova. Vse so bile deležne številnih naročil, saj se je gradilo množico cerkva, kapelic in znamenj, za katere so cerkveni krogi naročali slike, kipe in freske, kmetje pa so krasili svoje hiše in panjske končnice. V mestih se je uveljavil predvsem klasicizem, na podeželju pa se je barok opuščal le zlagoma in je prešel »iz patetične bahavosti v prijetno domačnost« (Ivan Sedej: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju, Loški razgledi 1961). Najbolj zaželeno je postalo obujanje klasičnih slogov – romanike, gotike in renesanse – ali t.i. historizem, s katerim so podobarji udejanjali željo cerkvenih krogov po restavraciji razmer izpred francoske revolucije.
V delavnicah so delovali mojstri izjemne širine – večina je obvladala vse obrti, od arhitekturnega komponiranja, kiparjenja, rezbarstva, slikanja, pozlatarstva in restavriranja. Glavno besedo je imel mojster, sledili so mu pomočniki in vajenci, ki so se prišli izpopolnjevat takoj po končani osnovni šoli, v starosti 14 ali 15 let. Vajeniška doba je trajala štiri leta, zatem pa so morali opraviti še dve leti pomočniške dobe. Sledilo je dodatno izpopolnjevanje v drugih delavnicah, ki je trajalo še nadaljnji dve ali tri leta. Po odhodu iz delavnice so morali uspešno opraviti pomočniški izpit. Šele takrat so lahko odprli svojo delavnico.
Po obeh svetovnih vojnah je obrtni podobarski poklic začel usihati, saj je z uvedbo šol prišlo do profesionalizacije. Glavno ločnico med obrtjo in umetnostjo pa predstavlja povojna ustanovitev Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, ki je obe stroki eksplicitno razmejila.
