Spomine Otona Medveša smo prejeli po pošti. Za poslano se najlepše zahvaljujemo njegovi ženi, gospe Savini Medveš.
“Medveš Oton iz Kobarida, rojen leta 1929, sem bil kot 15 letni mladoletni deček partizan, borec Bazoviške brigade in Jurišnega bataljona 30. divizije IX. korpusa.
Doma smo bili štirje mladoletni otroci, vojne sirote. Očeta smo, kot zavednega Slovenca izgubili v Dachau. Živeli smo sami z mamo, izgnani od doma, bili smo ptički brez gnezda.
Leta 1948 sem šel v gimnazijo v Novo mesto, med poletnimi počitnicami pa sem šel v mladinsko delovno brigado Bogdana Osolnika ob izgradnji Nove Gorice.
Delali smo v kamnolomu v Kromberku, kjer smo pripravljali material, za gradnjo. Minirali so hrib, kjer je to delo opravljalo nekaj izkušenih minerjev. Med tem časom smo brigadirji počakali na varnem, za drevesi. V hrib so namestili po 20 min naenkrat, da smo tako prišli do čim več materiala. Vse to smo kopali s krampi in z lopatami naložili na vagončke, katere smo ročno potiskali do gradbišča. Spomnim se, da so se polagali temelji za tovarno Meblo.
Nekega usodnega dne pa se je ena mina sprožila kasneje, medtem ko sem jaz šel že na delovišče. Velik kamen se je utrgal iz hriba, padel na tla in se odbil vame, v prsi. Padel sem nezavesten na tla. V hudih bolečinah so me prinesli, do improvizirane ambulante, kjer so mi ugotovili zlom reber. Za delo v brigadi nisem bil več sposoben, zato so me poslali domov.
Zaradi te hude nesreče, sem bil edini iz naše brigade proglašen, za udarnika, kar dokazujem z izkaznico in značko. Primorci smo lahko ponosni na našo prelepo slovensko Novo Gorico, katere kamenček v mozaiku gradnje, sem bil tudi jaz.”
Udarnik Medveš Oton
