“Kmetje na Goriškem smo bili takoj po 2. svetovni vojni izredno ogroženi. Živeti smo morali od zemlje, vendar velikega pridelka ni bilo.”
“Delavci, brigadirji, ki so gradili Novo Gorico, so nas takrat rešili revščine, saj so od kmetov kupovali vino. Na Kromberk, kjer smo živeli, jih je pripeljal moj stric, vino pa so kupovali s »tešerami«. »Tešere« (bone) so dobili za plačilo, mi pa smo nato v frnaži kupovali konjsko meso – brez »tešer« v trgovini namreč nisi dobil ničesar. Delavci s »tešerami« so bili očitna rešitev za vse kmete, brez njih bi bili reveži.
Takoj po vojni je bila uvedena obvezna oddaja državi, pri čemer je bila višina »davka« odvisna od velikosti kmetije. Ker nekateri niso bili sposobni uresničevati obvezne oddaje, so prebegnili v Italijo.
Osnovno šolo sem obiskovala v Kromberku (1946), spričevalo sem prejela od zavezniške vojaške uprave Furlanija-Julijska krajina. Šolanje sem nadaljevala na gimnaziji v Ajdovščini (1949), tako kot vsi, ki smo živeli na Kromberku, saj prehoda v Šempeter takrat še ni bilo, stara cesta do Šempetra pa je po koncu vojne pripadla italijanski strani. Kasneje so naredili cesto preko Kapele.”
