“Kar smo v trgovini nakupili, smo domov prinesli v mrežah, spletenih iz najlona (plastičnih vrečk takrat še ni bilo). V trgovino so me poslali po marmelado; če smo imeli več denarja, smo lahko kupili marelično, drugače pa mešano. “
“Marmelado je prodajalka zavila v papir, niso je prodajali po vazicah, tako kot danes. Tistega dne smo si lahko privoščili marelično marmelado, ki pa je bila nekoliko bolj tekoča od mešane. In zgodilo se je, da mi je po poti domov vsa marmelada iz papirja stekla po tleh. Pa tako smo si je želeli … Spominjam se, da sem očetu vedno hodila po orehovo olje za lase v drogerijo (na Delpinovi, kjer je danes Pekarna Goriška). Olje so nalili v stekleničko in morala sem paziti, da se ni razbila. Ampak oče je vedno meni zaupal to nalogo. Tudi mleko v mlekarni so nam nalili v steklenice.
Spominjam se še dogodka v pekarni, ko je starejši gospod naročil štruco kruha in mu je prodajalka rekla, da je kruh star. »Koliko je star?« vpraša gospod. »En dan«, odgovori prodajalka. »Ah«, reče možakar, »jaz imam 60 let, pa nisem star.«”
