Moja babica Marija Perko (rojena Kovač) je bila najprej kuharica pri materi barona Codellija na Dolenjskem, nato pa kuharica/gospodinja za služinčad na gradu Kodeljevo. Poročila se je z Mihaelom Perkom, ki je skrbel za baronove konje, delal pa je tudi na Snagi. Leta 1928 se jima je rodila moja mama Mihaela. Le leto pred njo pa je na svet privekala tudi vnukinja barona Codellija, Livia Barbo von Waxenstein, s katero sta postali dobri prijateljici.
Okolica gradu Kodeljevo je bila obdana z gospodarskimi poslopji, številnimi polji in drevesi. Grajski vodnjak, ki sedaj stoji pred gradom, so prinesli z mesta, kjer je sedaj Fakulteta za šport, nekoč pa je bila tam grajska vrtnarija.
Na gradu živeči otroci so imeli veliko prostora za igro. Mihaela se je največ igrala z Codellijevo vnukinjo Livio, hčerko grajskega kolarja Marico in baronovima najmlajšima otrokoma. Plezali so po drevesih, kjer so bile tudi strupene kače in nekoč jih je pred eno izmed njih moral rešiti hlapec. Grad in okolica so bili za njih čaroben prostor, včasih pa tudi strašljiv. Na poti iz šole je bilo malo Mihaelo vedno strah, saj se je vračala skozi mračen drevored. Z otroci so se tudi skrivali po temnih grajskih kleteh in si pripovedovali strašljive zgode.
Družina Perko je stanovala v gradu v pritličju, imeli so dobro stanovanje, ki ni bilo vlažno ali temno. Večja vlaga je bila v sobi nad kapelo, kjer je bivala Livia. Rjuhe na postelji naj bi bile zaradi vlage večkrat skoraj mokre. Baron je bil do svojih podrejenih prijazen in dobrotljiv, do svojih otrok pa zelo strog. Od mize niso smeli, dokler niso pojedli vsega, kar so dobili na krožniku.
Poleti je baronova družina navadno odšla na počitnice na Krk, kjer so imeli v Omišlju počitniško vilo. Ker je Mihaelin oče delal ponoči, sta v gradu ostali sami z mamo, zato sta vsak dan prosili hlapca, da je pregledal grajske kleti, če se kdo skriva v njih. Že takrat so bili na Povšetovi zapori in večkrat se je zgodilo, da je mimo pribežal kakšen kaznjenec.
Mihaela je od grajskih dobila lepe obleke in igračke, ko se jih oni naveličali. Baron Codelli jo je celo peljal s svojim takratnim avtom, ob birmi njegovih najmlajših otrok pa je prvič jedla pomfrit in sladoled. Za poletno osvežitev se je Mihaela s prijateljicami kopala v Grubarjevem kanalu. Plavale so prav do mostu v Štepanji vasi in se nato peš vrnile domov h gradu.
Leta 1939 je družina Perko dokončala novo hišo na Kodeljevem, zato so se izselili iz gradu. Mama Mihaela je imela takrat 12 let.
Baron Codelli je bil trikrat poročen, v vseh treh zakonih so se mu rodile štiri hčerke in dva sinova. Njegova družina je ostala na gradu do leta 1945. Tam so nazadnje prebivali baron, njegova hči Karmen in vnukinja Livia, ki so bili primorani oditi, saj jim je bilo imetje odvzeto. Preostali člani družine so odšli že prej, za zadnjim sinom Antonom Sikstom pa so se izgubile vse sledi. Po moški liniji je z baronom Codellijem ta znamenita plemiška rodbina izumrla.
Baronova vnukinja Livija je v devetdesetih letih znova navezala stike z mamo Mihaelo in tudi večkrat prišla na obisk. Bila je edina potomka Codellija, ki je znala slovensko, saj je v mladosti obiskovala slovenske šole. Zelo je cenila Slovenijo in jo tudi vedno dojemala za svoj pravi dom. Umrla je leta 2018 na Dunaju, vendar so jo po njeni želji pokopali v Sloveniji (družinska grobnica Codellijevih na pokopališču v Štepanji vasi).
