Izbruh in razširitev upora

Cesar Maksimilijan se je najbrž zavedal vseh težav, saj je junija 1514 obiskal nekatere slovenske kraje, vendar pa plemstvo očitno ni prisluhnilo njegovim navodilom. Kmečko gibanje se je v zimi 1514/15 že toliko razmahnilo in zaostrilo, da ga stanovi zgolj s pogajanji niso mogli več pomiriti. Uporniško gibanje se je hitro povezalo v veliko, skupno kmečko zvezo. Med prvimi so se uprli Kočevci, kmalu so se jim pridružili ribniški kmetje, vzdignili so se tudi kmetje v Gamberku. Na Gorenjskem, kjer je v središču kmečke organizacije stal radovljiški kmet Klander, so marca vstali Blejci in Bohinjci ter se ob ustanovitvi kmečke zveze pokorili samo cesarju in stari pravdi. Pridružili so se jim kranjski, kamniški in polhograjski podložniki – ti so na oboroženem shodu na sulico prisegli, da ne bodo plačevali nobenega davka več, niti se ne bodo pokorili zemljiškemu gospodu.

Zaradi hitrega širjenja uporniškega gibanja so stanovi na sestanku notranjeavstrijskih dežel cesarskemu zastopniku, krškemu škofu in kardinalu Langu, predložili pobudo, naj pošlje na Kranjsko posebno komisijo, ki bi kmetom dopovedala, naj svoje zveze razpustijo. V Celju naj bi se sestal odbor, sestavljen iz predstavnikov notranjeavstrijskih stanov in kardinala. Temu odboru bi komisarji poročali o kmečkem odgovoru in nadaljnjih vojaških operacijah. Zahteve štajerskega deželnega glavarja Dietrichsteina in drugih komisarjev je kmečka zveza aprila v Ljubljani zavrnila, že maja pa k cesarju Maksimilijanu v Augsburg poslala svoje odposlance. Cesarjeve obljube, da bo kmetom pomagal do povrnitve stare pravde in pregovarjanja o pomiritvi uporniškega gibanja, niso obrodile sadov, saj so puntarji svoj uporniški duh še radikalizirali in začeli napadati gradove. Po kmečkem zborovanju pri Novem mestu 14. maja so uporniki zavzeli in opustošili gradova Šrajbarski turn in Mehovo. Oba grajska gospoda so obglavili in vrgli prek obzidja, graščakinjo pa preoblekli v kmečko obleko in nagnali na poljsko delo.