“Vse novo!”
Razvoj Senovega je večino dvajsetega stoletja temeljil na pridobivanju premoga. Zaradi povečanega izkopa so v kratkem času po prvi svetovni vojni zgradili elektrarno, vrsto rudniških objektov, nove stanovanjske bloke, ceste, ozkotirno železnico, drugo najdaljšo v Evropi, delavski dom, kantino, konec dvajsetih pa še šolo, ki je takrat dvigovala ogromno prahu. Še danes v naših krajih kroži urbana legenda v zvezi z nastankom imena Senovo. Menda se je nek izseljenec okoli leta 1930 vrnil iz Amerike v rodni kraj in ko je zagledal vse urbanistične in infrastrukturne spremembe, je presenečeno vzkliknil: »Vse novo!« Navdušenje našega rojaka iz Amerike je bila upravičena, saj se je v dobrem desetletju po koncu prve svetovne vojne Senovo zelo spremenilo.
Seveda pa se Senovo kot zemljepisno ime v pisnih prvič omenja mnogo prej, že vsaj v petnajstem stoletju, materialni dokazi o ljudeh in življenju v teh krajih pa segajo v prazgodovino in kasneje v rimsko obdobje. Svoje ime Senovo kot še nekateri kraji v Sloveniji verjetno dolguje senu in senožetim, ki so bili pred pozidavo glavna značilnost krajine.
Premog so odkrili konec 18. stoletja, intenzivneje pa so ga začeli pridobivati v začetku 20. stoletja, ko rudnik prevzame Trboveljska premogokopna družba. Največjo težavo je predstavljal transport premoga do glavnih prometnih žil v bližini, do železnice Zagreb-Zidani most, še prej pa do Save, ko so ga prevažali s čolni. Živinske vprege so le s težavo prepeljale premog z Reštanja do Rajhenburga, od koder je potoval naprej po Sloveniji in v druge dežele. Po začetnih težavah je po prvi svetovni vojni količina nakopanega premoga nenehno rasla. Transport premoga je bil mnogo lažji po izgradnji ozkotirne železnice sredi dvajsetih let. Potrebe po premogu so bile zaradi industrializacije države vse večje, glavni porabniki premoga pa so bile cementarne, opekarne, kasneje pa železnice in termoelektrarna. Termoelektrarna Senovo je pričela z delom že l. 1924, maja 1925 pa pridobila tudi uradno obratovalno dovoljenje. Po trapistovski hidrolektrarni v Brestanici je bila eden prvih večjih energetskih objektov v Posavju, predhodnica TE Brestanica in vzpona posavskega elektrogospodarstva, še danes paradnega konja slovenske ekonomije. Proizvodnja električne energije je omogočila lažje delo v rudniku in dvignila kakovost življenja v dolini. Vedno večje potrebe po premogu so terjale tudi večje število delavcev. V ta namen so sredi dvajsetih let zgradili prvo delavsko kolonijo (Stara kolonija, danes Cesta kozjanskega odreda) in pa Uradniško kolonijo (danes Bračičeva), Novo kolonijo, danes Cesto 1. maja, pa so zgradili kmalu po 2. sv. vojni. Z delavci pa so prišli tudi otroci in l. 1929 so začeli obiskovati pouk v novi šoli na Senovem. Priprave na gradnjo šole so se začele kmalu po prvi svetovni vojni, najbolj zagnan pri velikem podvigu pa je bil takratni senovski župan Josip Škoberne, na katerega še danes spominja plošča na šoli. Tudi poročevalec Jutra je bil navdušen nad napredkom Senovega v prvem desetletju po prvi svetovni vojni, še posebej pa nad novo šolsko stavbo. V članku Krasen dom narodne prosvete: Danes se otvori v Senovem pri Rajhenburgu nova osnovna šola, ki bo med najlepšimi in najmodernejšimi v Jugoslaviji je 29. septembra 1929 zapisal: »Popotnika, ki prvič pride v to podeželsko samoto, presenetijo cela naselja velikih, še skoro novih stanovanjskih hiš in razne industrijske naprave. Tu je središče reštanjskega rudniškega obrata. Še prav posebno pozornost pa pritegne nova palača na prvem gričku ob cesti, vidna daleč na okrog: to je nova senovska šola, ena največjih in najmodernejših v Sloveniji… Danes bo blagoslovljena in otvorjena z veliko slovesnostjo. Vsekakor torej v kratkih letih kratka in lepa pot: od male barake nizko ob potočku do pravcate nižje »univerze« na bližnjem gričku.«
Senovo med obema vojnama pa ni bilo le gospodarstvo in šolstvo. Bilo je tudi kultura in družabnost. V dvajsetih letih so začeli z delom gledališčniki in glasbeniki, njihovi nasledniki pa še danes uspešno ustvarjajo v DKD Svoboda Senovo.
Gradivo na razstavi so prispevali zbiralci Tone Petrovič, Vladimir Abram in Matjaž Sotler. Vsem se najlepše zahvaljujem, k sodelovanju pa vabimo tudi druge, ki se zavedajo pomena ohranjanja spominov in identitete.
