Puntarjev ni mogla zaustaviti niti cesarska komisija, upor pa se je medtem razširil že na Štajersko. Pred koncem maja sta padla Pilštanj in Podčetrtek ter še nekaj gradov. Spodnještajerski uporniki so se takoj po začetku upora, že ob koncu maja, zbrali na velikem zborovanju pri Konjicah in izvolili 300-člansko vodstvo svoje zveze, vendar je vsaj o nekaterih vprašanjih odločala vsa »gmajna«, vsi tam zbrani puntarji. S kmečko zvezo se je prišla pogajat tudi Dietrichsteinova komisija in 31. maja dosegla dogovor o začasnem premirju.
Na konjiškem zborovanju je med uporniki najbrž prišlo do večjih notranjih razhajanj, saj je vsaj del kmetov s pohodi nadaljeval in zavzel grad Zbelovo ter samostan Studenice pri Poljčanah. V Brežicah se je sredi junija v dveh dneh zbralo 9000 kmetov, ogorčenih zaradi nečloveškega dejanja viteza Marka iz Klisa. Ta je na prošnjo kranjskih stanov odšel na Hrvaško po dodatno pomoč zoper upornike, med potjo zajel okoli 500 žena in otrok uporniških kmetov in jih prodal hrvaškim plemičem, ki so jih naselili po hrvaških primorskih krajih. Ogorčeni kmetje so začeli oblegati brežiški grad, kamor se je zatekel osovraženi vitez s svojim bratom, ga osvojili, zažgali poslopja in pobili vso tamkajšnjo gosposko druščino. Za Brežicami je padlo še mnogo gradov, tudi Rajhenburg in Mirna. V začetku julija so štajerski kmetje dosegli svoje zadnje uspehe, ko so padli še Kunšperk, Podsreda in grad Bizeljsko.
Upor je zajel tudi okolico Lipnice in Gradca, pozivi k vstaji so se slišali celo na Zgornjem Štajerskem, v začetku junija pa je izbruhnil še na Koroškem. Večina članov uporniškega vodstva je bila iz Mežiške in Labotske doline, od koder se je upor hitro razširil ob Dravi in Zilji do deželne meje pri Lienzu in še severneje do Salzburškega. Maja in junija so torej kmetje dosegli največje uspehe. Plemstvo na Kranjskem se je moralo umakniti v Ljubljano in Kamnik, na Štajerskem v Maribor in na Koroškem v Beljak. Slovenski kmečki upor leta 1515 ? v virih označen kot Windischer Bauernbund – je v tem času dosegel vrhunec, zajel pa je (z izjemo Goriške) večino današnjega slovenskega ozemlja.
