Še ko je živel v deževni Angliji, se je v nekem pismu leta 1950 Alojzij Kuhar čudil, da bolj ko je oddaljen od rodne vasice in svojega doma, tem jasneje ga vidi v vsej njegovi lepoti, »ki zaliva in ljubeznivo pokriva vse, kar bi v spominih lepoto motilo.«286 Ko je nekoč čisto po naključju v Londonu srečal hotuljsko rojakinjo Fredo, ki je bila hčerka znanega veleposestnika in hotelirja Pirkhoferja, ki je živel v svoji domačiji na Brezjah pri Rimskem vrelcu, je presenečen ugotovil, da sta kar štiri vojna leta živela skoraj drug zraven drugega, pa tega nista vedela. Za spomin mu je Freda podarila fotografijo Kotelj, ki je bila posneta s Pratnekarjevega vrha. Z veseljem jo je uokviril in tudi tedaj, ko je že bil v Ameriki, je bila pred njim na mizi, ko je leta 1952 okrog božiča sedel ob oknu v šestnajstem nadstropju nebotičnika in gledal na visoki Empire State Building in na reko Hudson v megli za njim. Ker je naletaval sneg, je imel hudo tomotožje za svojim rojstnim krajem.
Leto dni prej mu je tudi brat Avgust poslal lepo fotografijo Uršlje gore, ki je bila posneta s Preškega vrha. Alojzij mu je v zahvalnem pismu podrobno opisal vse malenkosti, ki jih je še sedaj, ko je bil toliko let od doma, natančno prepoznal. Spomnil se je vseh njiv in polj, »pravzaprav ilovnatih odorov, ki se stegujejo tja proti pasovneku in se izgube v črnini šrotneškega lesa, medtem ko gleda doli na nje v razmršene meglene lase zavita Uršlja gora.«287 Alojzij je v duhu tako večkrat potoval po svojih ljubih domačih krajih, v pismih naročal bratu Avgustu, naj vendar popelje tudi svojo ženo Pavlo, ki ni bila Korošica, po turških šancah na Preškem vrhu, da jih bo videla vseh štirinajst; potem pa naj gresta še na Uršljo goro po stari poti mimo Rožanka na Žegnani studenec, pa na plešivške trate in na vrh po Stari ridi. Vrneta pa se lahko na Staro leso v Lapuh in po drči navzdol do Toneja v Kozarnici, od tam pa do Kotnika v Podgori in do Kisle vode. Priporočil mu je v tistih časih znane in pogosto prehojene poti, ki jih današnja generacija gotovo več ne pozna. Ko pa je jeseni leta 1951 začel izhajati Koroški fužinar in mu je Avgust, ki je glasilo urejal, poslal prve številke, mu je hitro sporočil, da ga prebira z velikim užitkom in da mu glasilo postaja tesna vez z domačimi kraji in ljudmi. Iz Fužinarja je izvedel in videl, kako se njemu znani trg Guštanj spreminja na bolje, saj so na Cvitaničevih poljih začeli graditi novo delavsko naselje Čečovje. Menda so ga malo motili le »škatlasti« bloki v naselju. Iz glasila se je lahko poučil tudi o Hotuljcih, ki so kopali rove za nov vodovod. Bratu je prijazno svetoval, katere teme bi še veljalo obdelati v glasilu, zato je omenil staro rimsko cesto, turške šance na Preškem vrhu in guštanjski magistrat.
Prijateljici Justi Kostwein, hotuljski mežnarici in organistki, je Alojzij Kuhar napisal iz Amerike zanimivo pismo. Hrani ga Koroška osrednja knjižnica. Pismo je iz leta 1955 oz. 1956. Alojzij ga je datiral s 5. 1. 1955, pet poštnih žigov na pisemski kuverti pa dokazuje, da je to bilo januarja 1956 in da se mu je preprosto zatipkalo na pisalnem stroju.288
Alojzij ji piše, da se je razveselil njenega pisma, ker mu je razložila, kako živi ona in kako Mežnarjeva dekleta, njene sestre:
»Saj so moja mlada leta tako živo povezana z vašo družino. Kolikokrat ste mi peli v cerkvi, kolikokrat na Uršli gori. Kolikokrat sva midva hodila po lepih hotuljskih poteh in bregovih k bolnikom in nazaj. To so lepi spomini, ki jih človek nikoli ne pozabi …« Potem se z melanholijo spominja minulih hotuljskih časov: »Kje pa so tvoje pevke, s katerimi ste toliko prepevale svoje dni. Liza je pri Sv. Lovrencu na Pohorju in mi včasih piše. Jerca je pridna Hrvatica. Kje pa je Ančka (Harum), ali tisto dekle Nadovžnikove Lize? In kje so gradiški pobje, ki so vmes basirali, da je kar donelo pod stropom. Tudi učitelj Sokol je včasih pomagal. Slišal sem, da je nekje pri Mariboru v penzijonu. In kje so tisti nekdanji hotuljski godci? Podpeški Zepl s svojim pumpardonom,289 Podpečnik s svojim klarinetom in Mlinarčičevi s svojimi trompetami? Bog ve, če so dobili naslednike med mladimi.« Spomni se tudi vseh svojih, ki so že pokojni: oba starša, brat Anza, brat Voranc, Lužnikova Cilka, oba stara Lužnika, Krautbergerjevi, njegova babica in prijatelj župnik Ivan.290 Proti koncu pisma zapiše: »Brat Gustelj mi pogosto piše in vedno mi opisuje naravne krasote Uršlje gore in naše dolinice pod njo ter včasih kaj pove o ljudeh, ki jih sreča. Tudi o Prežihovem vrhu mi rad piše in tu in tam pošlje kakšno sliko o pokrajini. Tako sem še nekako povezan z rojstnim krajem, ki se mi po tolikem vandranju po svetu okrog, koder sem videl prelepe kraje, med vsemi zdi eden najlepših, kar sem jih kdaj videl.«
_______
[286] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 52.
[287] Prav tam, stran 53.
[288] Potovalno letalsko pismo iz Amerike je prispelo na Ravne po desetih dneh, na hrbtni strani pa je bilo žigosano (pregledano!) še štirikrat, preden je prišlo v roke naslovnici Justi Kostwein. Žig na prednji strani: 5. jan 56 – , New York; zadnja stran z žigi: 11. 1. 56 – Zagreb Inozemstvo – amerikanski oddelek; 12. 1. 56 – Ljubljana 1 Etranger; 13. 1. 56 – Ljubljana 1; 14. 1. 56 – Ravne na Koroškem. Pismo je odkril Marjan Merkač z Brdinj na bolšjem sejmu v Ljubljani in ga poklonil Koroški osrednji knjižnici.
[289] Pumpardon = pihalni instrument, tuba.
[290] Ivan Serajnik (1877 – 1955), iz stare rodbine Serajnikov iz Svaten v Rožu; hotuljski župnik od leta 1914 do 1954.
