Ddr. Alojzij Kuhar je kljub ogromni geografski distanci vse svoje življenje zelo intimno doživljal troje: avstrijsko (tedaj zamejsko) Koroško, svoj rojstni kraj Kotlje in življenjsko pot brata Lovra Kuharja–Prežihovega Voranca.
Na lastni koži je lahko občutil zapostavljanje koroških Slovencev že v hotuljski ponemčevalni osnovni šoli. Še izraziteje se je tega raznarodovalnega pritiska zavedel v celovški gimnaziji in pozneje, ko je kot zunanjepolitični urednik Slovenca velikokrat moral s hladnim mirom in navidez neprizadeto pisati sproščene, duhovite, široke in politično gibčne članke.281
Koroška pokrajina in njena nesrečna zgodovinska usoda sta brez dvoma vplivali na celotno Kuharjevo ravnanje in mišljenje. Po svoje je mislil in deloval tudi takrat, ko so njegovi strankarski in nazorski somišljeniki menili in delali drugače. Nič čudnega, nobeden od njih ni bil Korošec, zato so izhajali iz drugačnih izkušenj v življenju in iz čisto drugega položaja v svojih lokalnih okoljih. Alojzij Kuhar pravzaprav ni skoraj nikoli pisal ali govoril o koroških zadevah v Avstriji. O vprašanjih slovensko-avstrijske meje je nekaj malega zapisal v svojih dnevnikih Franc Gabrovšek, o tej tematiki pa je veliko govoril Miha Krek, ker da bi baje rad pomiril Srbe, ki so Slovence večkrat izzivali, češ da Slovenci želijo nazaj pod katoliško Avstrijo. Avgusta 1942 je Daily Telegraph objavil debato med dr. Krekom in Avstrijci. Na eno avstrijsko pismo je takrat odgovoril celo inženir Leader in gibanju Austrian Free Movement, ki je delovalo v Ameriki, očital, da je Avstrija storila koroškim Slovencem velike krivice. Alojzij Kuhar je takrat želel, da napiše en odgovor Avstrijcem tudi Gabrovšek. Kuhar sam se v to debato ni vmešaval, četudi je Gabrovšek menil, da bi človek pričakoval, da bi glavno borbo za našo severno mejo vodil in nadzoroval prav Alojzij Kuhar kot rojen Korošec. Po koncu druge svetovne vojne je Kuhar svoje poglede na koroško problematiko le razkril, med drugim tudi v pismu bratu Avgustu z dne 10. marca 1947.282
Vedel je, da so bili v Londonu slovenski izvedenci za vprašanje slovenskih meja, med njimi tudi dr. Vilfan,283 njega pa ni nobeden povabil k sodelovanju. Izjema je bil le svetnik ambasade dr. Kos,284 ki mu je poslal dokumentacijo o koroški problematiki in ga poprosil, da jim pomaga po svojih močeh. Kuhar mu je seveda takoj obljubil pomoč in se zagnal v delo. Kolikor je znano, je Kuhar dal komisiji na razpolago svoje zapiske z versajske konference ter napotke za obrambo ideje združene Slovenije, ki bi seveda vključevala tudi avstrijsko Koroško. Bratu Avgustu je omenil tudi to, da je po njegovem problem Koroške v Angliji in Ameriki tako zapostavljen, da je vsak morebiten uspeh skoraj izključen, ker ne Angležem ne Amerikancem ne gre za to, da bi slovenski narod enkrat vendarle prišel do svojih nezastaranih pravic, marveč vidijo in rešujejo koroško problematiko v okviru lastnih političnih želja in potreb. Bratu je potožil, da so mu angleški tedniki in dnevniki po vrsti zavračali članke, ki jih je pisal o tej problematiki, odklanajali pa so mu tudi možnost, da bi o tem organiziral javno diskusijo. Takrat mu je tudi nekaj angleških poslancev in lordov odreklo prošnjo, da bi v parlamentu sprožil debato, ki bi morda koroškemu problemu le prižgala zeleno luč. Kuhar je bil zato prepričan, da so Angleži v parlamentu soglasno proti temu, da bi Avstriji odtrgali eno samo inčo285 njenega ozemlja. Avstrijce so vedno sprejemali z odprtimi rokami, saj imajo Avstrijo še vedno za potomca in edinega preživelega naslednika tega, čemur na zahodu pravijo »avstrijska kultura«, zato naj se ohrani. Zaradi takih angleških nazorov je bil Alojzij Kuhar trdno prepričan, da bomo Koroško dobili le v toliko in od Koroške le toliko, kolikor bo to želela Rusija, saj naše pravice na tehtnici mirovne konference ne veljajo nič, bi pa nekaj veljale, če bi jih Rusija vzela za svoj privilegij.
Se je pa Kuhar zelo delovno vključil v analizo Milesovih poročil, ki so jih dali Američani v javnost šele pet let pred Kuharjevo smrtjo. O tem pišem v posebnem poglavju.
_______
[281] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 45 – 47.
[282] Prav tam, stran 46.
[283] Joža Vilfan (1908 – 1987), pravnik, politik in diplomat, 1945 – 1946 zvezni javni tožilec; 1946 generalni sekretar jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu; 1947 vodja jug. delegacije namestnikov zunanjih ministrov na sestanku v Londonu ter član delegacije na sestanku zunanjih ministrov v Moskvi.
[284] Franc Kos (1912 – 1966), umetnostni zgodovinar, etnolog in diplomat; 1945 je postal svetnik jugoslovanske ambasade v Londonu; od 1952 – 1955 pa stalni član jugoslovanske delegacije pri OZN v New Yorku.
[285] Inča = angleška dolžinska mera (2,54 cm).
