Nekatera drobna nesoglasja z bratom Vorancem

Najzgodnejše ohranjeno pismo Voranca (oz. družine Kuhar) Alojziju iz leta 1911 v drugem delu navaja tele zanimivosti:

»Doma je vse po starem. V planino smo hodili po plohe za Krautbergerja. Zdaj počivamo. Drugih novic tudi ni. Morda Te bo zanimalo, da so našteli v Kotljah 80 Nemcev. Bog jim daj nebesa! Res! še o ”Edelweisu”. Dobil sem ga. Ugaja! Imamo skoraj kopno. Obenem bi Te prosil, da bi pismo skril, ker tisti ”ziglni” ga kidajo. Oprosti tudi mojo slabo pisavo, pisal sem pri luči in se mi hudo godi. Kadar boš spet pisal, bi hotel omeniti, kak ‘antres’ [naslov] moram napraviti, da bi spravil Mohorjevi družbi dva spisa: ”Dva potepuha” in ”Sveti večer pred sto leti”.

Pozdravljamo Te vsi skupaj še do ene mere zdravi in zadovoljni

Kuhar – Prežek

Brez zamere brat, Lorenz.«²⁶³ 

 

Voranc je imel brata Alojzija zelo rad, mu je pa v pismu vseeno obrazložil njune bistvene razlike v pojmovanju, hkrati pa ga je skrbelo, da ga ne bi »kompromitiral«: 

»Dragi brat! Kar mi poročaš o prvem odstavku da se hočeš informirati i.t.d. sem jaz drugače mislil. Da bi mi namreč poročal Ti kako Ti misliš po lastni sodbi. To zadostuje! Nič ne hodi na trg s takimi stvarmi. Stvar je preveč delikatna in če bi bil še tako previden, bi se izvedelo, čuvaj Tvoj ugled predvsem! Meni bi bilo iskreno žal in tudi sram bi me bilo, ako bi Te jaz na kakršenkoli način kompromitiral …

… Drugi odstavek je važnejši. Jaz bi nadaljevanje najrajši pokopal, ker mi je mučno razpravljati o teh stvareh z – bratom. Toda ker mi tvoje besede odkrivajo ton obsodbe, ki izveni iz njih, se moram zagovarjati, pojasniti vse okolnosti ki so me postavila na stališče – proti Tebi. Boli me to, ali Ti si sam priznal. Smatraj naslednje kot razgovor zgol, proti Tebi nočem biti ofenziven nikoli, ampak defenziven vedno. 

Kaj me je odgojilo, kakršen sem? Moč miljeja … praviš Ti! Imaš negativno prav! Požuril je proces, ki se je vršil v moji duši že od rane mladosti sem, razbistril mi je misli, ker mislil sem mnogo; dasi moja fiziognomija ne izdaja misleca, ampak nosim izraz topega, omejenega človeka, je sodobni stadij mojega duševnega življenja plod razmišljanja. Znaš sam, da sem v svoji rani mladosti rad čital ruske romane osobito Tolstoja, Dostojevskega, ljubljenca Gorkija itd. Onim se imam zahvaliti, da sem se zavedel samega sebe in sem – spregledal okoli sebe … Spoznal sem, da se deli človeštvo v dva stanova, v izkoriščevalce in izkoriščane … Pa – Warum in die Ferne Schweifen?²⁶⁴ – ko imamo živ primer – doma … Srce me zaboli, ko vidim očeta zgrbljenega, osivelega, izčrpanega od neprestanega truda; delal je od detinskih let od zore do pozne noči, skrbel in ginil ob slabem kruhu in slabi hrani.«²⁶⁵ 

 

Preostala pisemska bera iz prvega in drugega desetletja med bratoma (brati in družino), žal, ni ohranjena. Zelo poredko dopisovanje v drugem desetletju je sam najbolje označil Alojzij Kuhar, ko je leta 1926 v štiri strani dolgem rokopisnem pismu Vorancu med drugim zapisal: »Midva si pa že tako poredko piševa, da bi naju žiher bilo precej sram in mene še najbolj, ker je ta redkobesednost, ki je zadnje mesece postala čisto kronična, popolnoma moja lastna krivda.«²⁶⁶

V nadaljevanju tega pisma je zapisal: »Midva pa imava druge svetove, ki naju zanimajo. In ker jih nisva kultivirala, sva omolčala.«²⁶⁷ Sedaj Alojzij želi to popraviti in piše, da je Voranc zmerom znal ohraniti nekakšno mednarodno ozračje, »ker ljubi mednarodne prepihe«. Alojzij pripominja, da ima tudi sam rad take prepihe, zato bo potem, ko se bo vrnil domov, še bolj potreboval njuno medsebojno oporo. Alojzij omenja v pismu tudi slovensko delegacijo Delavske zbornice in pogovor s članom te delegacije v Parizu; – predstavil se mu je kot Arh, dober Vorančev znanec. Ta Arh je Alojziju trdil, da je Prežih eden redkih slovenskih pisateljev, ki »razglašajo potom beletristike marksistične cilje«. Alojzij ga je nato vprašal, če je Vorančeva dela prebral. Ko je Arh zanikal, mu je povedal: »”Ko bi jih, bi take budalosti sploh ne mogli govoriti. Moj brat piše resnico iz vsakdanjega življenja, pa če sedaj služi sv. Petru ali sv. Pavlu, to mu je vseeno. On ni politični pisatelj, on je pisatelj, ki piše, ker se mu zdi, da mora povedati kar je videl, zato ker se drugače ne more znebiti sočutja do svojih bratov.” … Daj mi no povedati, da sem te pravilno orisal. Če si postal marksistični pisatelj in pesnik, potem adijo oni časi, ko si pisal povesti kot Tadej pl. Spobijan in druge dragulje.«²⁶⁸ 

Pismo je končal v skrbi za starše in brata Anzeja ter z dobrodušnimi nasveti za Voranca: »Domov pojdi večkrat. Staršem mora biti dolg čas sedaj, ko so sami. Daj mi Anzejev naslov. In le še malo požokaj včasih doma v Guštanju, da se razvedriš in da daš narodu malo posla, a resno se s politiko ne bavi, pojdi rajši obrezovati drevesca domov ali pa lupit lešje. Prisrčno te pozdravlja Lojz.«²⁶⁹  

 

Ohranjeno Vorančevo pismo Lojzu iz začetka leta 1927 vsebuje samo vsakdanja in praktična vprašanja, saj mu predlaga, da naj bi po svojih najboljših močeh pomagal pri čim hitrejši razrešitvi brata Anzeja od vojaščine. Med drugim pravi: »Anzeju sicer pri militerju ne gre slabo, je v magazinu, vendar bi se doma nujno rabil, ker sta stariša sama. Jaz bom seve skušal pomagati pri delu poleti, kakor bom pač mogel, toda to ne bo izdalo dostikaj.«²⁷⁰

 

Drago Druškovič piše v opombah k Zbranemu delu XI., da za obdobje po Prežihovem odhodu v tujino leta 1930 izvemo iz aktov Deželnega sodišča v Ljubljani, da se je v kazenski zadevi izgubil »obširen konvolut pisem«, ki jih je pisal Lovro Kuhar svojemu bratu Alojziju Kuharju.  Prav tako je Voranc namenil nekaj vrstic bratu Alojziju tudi v svojih pismih staršem in bratu (7. in 27. 7. ter 25. 9. 1931) na Prežihov vrh. Iz njegovega dolgega pisma bratu Avgustu z dne 18. 7. 1939 pa izvemo, da se je obrnil na Alojzija glede izobraževanja svoje starejše hčerke Vide Kuhar. Tu se skoraj jezno potoži bratu Avgustu: »Z dopisovanjem deklicam je križ. Jaz sem predvsem Vidici od kraja redno pisal, hoteč jo s tem privezati na sebe, jo raztresti, ji pomagati itd. … Zdaj bo dve leti, da sem tu [v Parizu], pa dekle ni več kot petkrat pisalo, in še takrat čisto nedoločno splošno, nekako zbegano … Potem sem prenehal pisati sistematično misleč, da je dekletu prepovedano pisati in da ji z mojim pisanjem delam ev. kake težkoče … K tej domnevi mi je pomagalo tudi pismo Lojzna, pisano mislim lanskega leta [1938], ko sem se nanj obrnil za posredovanje boljših zvez z dekletom. On je odgovarjal sem in tja po ovinkih, se izgovarjal na mojo ženo – nazadnje pa mi je naravnost izjavil, da bo sodnijskim otom preskrbel odvzem mojih očetovskih pravic, – da bo enkrat mir … He, kaj naj si pa še potlej mislim. – Jaz bi strašno rad poslušal Tvoj nasvet in redno pisal – ali iz napisanega vidiš, da ne vem, ali pisma prihajajo in kam prihajajo in tako dalje.«²⁷¹ V nadaljevanju tega zelo dolgega pisma bratu in njegovi ženi je Voranc še enkrat jezen, ko Avgusta prosi: »Ker si bližje, vplivaj za ublažitev tega formalnega nedorazumevanja. Lojz je pa po mojem mnenju čudak. O njegovi dobroti ne dvomim …«²⁷²  

Ker se, na žalost, ni ohranilo v celoti pismo Vorančevi ženi (1937 ali 1938) in se je izgubilo tudi Alojzijevo pismo družini na Preški vrh (15. 11. 1938), lahko torej le domnevamo, da je med bratoma občasno prihajalo do manjših nesporazumov, ki pa sta jih pozneje očitno uspešno premostila.²⁷³  

 

Ko se je Voranc končno le vrnil iz taborišča Mauthausen domov in se je lahko prvič sprehodil po sončnem Preškem vrhu, je junija 1945 napisal bratu Alojziju v Anglijo pismo, v katerem ga je obvestil o najpomembnejših dogodkih. Med drugim piše: 

»Dragi brat! Po dve in polletni internaciji, oziroma kacetu sem se naposled vrnil v svobodno domovino. Moja družina je bila cela zaprta. Žena je prišla ravno te dni iz Ravensbrűcka, o dekletih pa še ni nobene vesti. 

Bil sem tudi že doma v Kotljah. Doma izgleda zelo žalostno. Domačijo so gestapovci popolnoma oropali, tako, da niti žeblja ni več pri hiši. Mogoče niti ne veš, da so brata Anzana lani junija meseca okupatorske svinje ubile na domu. Kje je pokopan, sosedje še niso mogli najti. Njegovo družino, ženo in 4 otroke pa so skupaj z Merkačevo družino izselili v Nemčijo, odkoder do danes še nikogar ni. Pri Merkaču se je z domačijo zgodilo isto, kakor pri nas. 

Sicer pa so se Kotlje v naši osvobodilni borbi držale tako sijajno, da mora biti človek naravnost ponosen, da se je v taki vasi rodil. Hotlje so dale veliko partizanov, a bilo je tudi dosti žrtev za tako malo občino. Padli so med drugim Janeči sin, trije Roženkovi pobje, edini Protičev sin, dva Štručeva sinova, Mihevov sin, Naceski sin in še mnogo drugih, ki pa se jih Ti ne boš spominjal. Tako so tudi naše Hotlje častno doprinesle k naši veliki osvoboditvi.« [Junij 1945]²⁷⁴

 

O plemeniti plati Vorančeve osebnosti, ki je še kako podobna Alojzijevi, namreč da najprej poskrbi za druge, šele potem misli nase, je v svojih spominih nekaj bistvenega zapisal tudi Rok Gorenšek: »Za njega [Voranca] le malokdo ve, da je nam Hotuljcem in vsemu našemu koroškemu koncu prihranil s svojim vplivom marsikakšno bridkost in krivico. Spominjam se dogodka iz jeseni leta 1948, ki kaže, kakšen odnos je imel Voranc do naše hotuljske cerkve, ko so se po vasi in okolici začele širiti govorice, da bodo prepovedali bogoslužje v cerkvi, župnika odpeljali in zaprli cerkev ter jo morda celo podrli. Ker besede niso hotele potihniti, sem odšel k Vorancu, da bi od njega kaj več zvedel. Povedal sem mu, kaj se govori po vasi. Voranc je molče poslušal do konca, nato je vstal, me pogledal in dejal: ”A tako govorijo?! Prav je, da si mi prišel povedat. Jutri grem v Ljubljano. Sedaj pa pojdi z menoj!” Odšla sva iz hiše na vrh hriba, kjer stoji košata lipa. Od nje je čudovit, prelep pogled na hotuljsko vas in cerkev v sredini. Tam sva se ustavila in Voranc me je vprašal: ”No, kaj vidiš pred seboj, če pogledaš v dolino?” ”Kotlje,” sem mu odgovoril. ”In kaj je na sredi vasi?” ”Cerkev,” sem mu odgovoril. ”Ali se ti zdijo Kotlje s cerkvijo na sredini lepe?” ”Seveda so lepe, kar gledal bi jih!” ”No, vidiš,” mi je dejal Voranc, ”ne bomo dovolili, da bi podrli cerkev, tudi župnika ne bodo odpeljali in cerkve ne bodo zaprli in tudi bogoslužja ne bodo prepovedali, ljudje to potrebujejo. Sicer pa se bom o tem v Ljubljani jutri sam pogovoril!” Ta pogovor z Vorancem sem si za vselej zapomnil.«²⁷⁵ Brat Gustelj Kuhar je o tej Vorančevi lepi in pogumni gesti zagotovo v pismu poročal bratu Alojziju v Anglijo.

 

Alojzij Kuhar je dobro poznal vsa Vorančeva doživetja med 1. svetovno vojno in v pismih poudaril posledice, ki so doletele očeta Kuharja, ko je Voranc oktobra 1916 prebegnil kot avstrijski vojak na južnotirolski fronti na italijansko stran. Avstrijske oblasti so očetu Kuharju najprej nameravale zaseči Prežihovo bajto, a se na srečo najhujše ni dogodilo, so pa že petdesetletnega očeta za kazen mobilizirali in je moral skoraj leto dni stražiti ruske vojne ujetnike in mostove okrog Kapfenberga v Avstriji. Alojzij Kuhar se je moral močno potruditi, da je očeta rešil teh kazenskih obveznosti.  

 

Tudi ko je Voranc hudo zbolel, je Alojzij bil o vsem sproti obveščen. Hudo mu je bilo za bolnega brata, ki je resnično trpel. Gusteljnu je pisal, da bi si Voranc ob vsem preganjanju po evropskih ječah, kjer je bilo le malo sonca, zaslužil, da se ga zdaj naužije v polni meri. Brata Avgusta je prosil, naj mu bo dober brat, saj mu bo zavest, da ga imajo njegovi najbližji radi, najboljše zdravilo. Ko je prišel hudo bolni in shujšani Voranc leta 1949 h Gusteljnu na Jesenice, je bil Alojzij tega vesel: »Vem, da je Prežihov vrh z vsemi toplimi spomini, ki ga obdajajo in ki se vlečejo tja v davno mladost,  ko je bil poln sonca in je sonce vriskalo tudi v srcih, najboljše duševno okrevališče za nas vse Kuharjeve. Sedaj pa ima okrog sebe oboje. Tebe, ki si del Prežihovega vrha, in pa zdravniško oko in roko. Sedaj sem še bolj prepričan, da bo zmagal in da se mu bo povrnilo vsaj toliko zdravja, da bi mogel še kaj delati s peresom, ko je sorazmerno še tako mlad in ko bi odslej polna dozorelost ter toliko neizmerno dragocenih skušenj njemu omogočilo, da bi učil resnico tako, kot jo je sam doživljal v svojem upov in razočaranj polnem življenju.«²⁷⁶

 

Ta želja se Alojziju žal ni izpolnila, saj je Voranc 18. februarja 1950 pri znancih v Mariboru, kamor se je umaknil pred hudo koroško zimo, umrl v 57. letu starosti. Vest o njegovi smrti so bratu sporočili po telefonu z londonske radijske postaje že naslednji dan. V začetku marca je dobil z ambasade tudi zavoj z izrezki vseh poročil, ki so jih od 19. do 26. februarja objavili časniki v Ljubljani o smrti njegovega brata, velikega slovenskega pisatelja. Prebiranje številnih nekrologov je Alojzija tako prizadelo, da ni mogel veliko pisati, je pa takoj sporočil bratu Avgustu, da mu je izrazilo sožalje že veliko ljudi iz Anglije pa tudi iz drugih krajev. Naštel je kar 106 maš zadušnic, ki so jih po krajevnih navadah naročili za pokojnega ali sami maševali zanj. Alojzij je šele sedaj izvedel tudi za vse podrobnosti Prežihovega trpljenja v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Najbolj ga je pretreslo poročanje Bruna Gerdovića, ki je opisal, kako sta z Matom Utovičem Voranca rešila zanesljive smrti, ko so ga v to zloglasno taborišče februarja 1945 skupaj s skupino drugih zapornikov prepeljali Nemci iz taborišča Sachsenhausen. Skoraj golemu in prepuščenemu hudemu mrazu sta preskrbela osnovna oblačila in ga skrila pred nečloveškimi pazniki. Misel na rajnega brata Voranca je Alojziju Kuharja spet preusmerila misli nazaj na Koroško, k ljubim, toplim krajem pod košato Uršljo goro: k Toniju, kjer je gospodaril njun ded, pa na Kravperh, starodavni dom njune matere, na Mihelje, kjer se je Alojzij rodil, na Kogel, kjer so v maju vsako leto opojno dehtele solzice in k Préžihu na Preškem vrhu, kjer je malo niže pod to ponosno domačijo čemela lesena Préžihova bajta, prvi lastni dom njihove družine. V pismu bratu Avgustu je zato zapisal:

Tako je Alojzij zapisal o Vorancu kot brat, kot duhovnik pa je menil o njem tako: »Jaz zase sem prepričan, ljubi Gustelj, in Ti to pišem kot duhovnik, da mu je ljubi Bog pred odhodom dal milost sprave, in da mu je veliko odpustil zato, ker je … veliko ljubil in veliko trpel za to svojo ljubezen do našega skromnega ljudstva.«²⁷⁸ 

 

Tudi ko je dr. Marja Boršnikova s sodelavci pripravljala Prežihov zbornik, ji je Alojzij Kuhar obljubil pomoč, ker mu je bilo všeč, da ga predstavlja takšnega, kot je bil. Vseskozi se je namreč zavzemal za čisto podobo brata pisatelja. Dr. Boršnikova je poslala Alojziju svoj članek o Vorancu. Bratu Avgustu jo je Alojzij označil kot zelo bistro, temeljito žensko, ki vztrajno zasleduje svoj cilj in ki hoče svetu povedati objektivno resnico o bratu pisatelju. Veseli ga, da se je v prispevku izognila romantični navlaki in da ga je popolnoma izluščila in ga postavila takšnega, kot je bil, ker bo potem njegov lik v slovenski literaturi še večji in lepši.²⁷⁹  

Navsezadnje pa je to veliko navezanost med bratoma potrdila tudi Vorančeva pravnukinja Mojca Petrič (vnukinja Prežihove hčerke Vide Slavič), ki mi je v elektronski pošti zaupala: »Imel je rezervirano posebno častitljivo mesto v naši družini, med drugim, preden je Voranc umrl, mu je urejal sobo v naši hiši, da bo “lahko gledal Uršljo” …«²⁸⁰

 

_______

 

[262] Druškovič, Drago: Prežihov Voranc: Pisatelj in politik. Celovec–Ljubljana 2005, str. 56

[263] Lovro Kuhar–Prežihov Voranc: Zbrano delo. Enajsta knjiga. Pisma I. Ljubljana, 1989, str. 8; Alojzu Kuharju, 27. 1. 1911.

[264] Zakaj bloditi v daljavo? (J. W. Goethe)

[265] Kuhar, Lovro–Prežihov Voranc: Zbrano delo. Enajsta knjiga. Pisma I. Ljubljana, 1989, str. 9 – 11; Alojzu Kuharju [1919 ali 1920].

[266] Ljubi Lovro: Pismo iz Pariza z dne 3. 4. 1926; rokopis hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, str. 1.

[267] Prav tam, stran 1.

[268] Prav tam, stran 3 – 4.

[269] Prav tam, stran 4.

[270] Kuhar, Lovro–Prežihov Voranc: Zbrano delo. Enajsta knjiga. Pisma I. Ljubljana 1989, str.11.

[271] Pismo Avgustu in Pavli Kuhar, Paris, dne 18. julija 1939. V: Lovro Kuhar–Prežihov Voranc: Zbrano delo. Dvanajsta knjiga. Pisma II/Dodatek. Ljubljana, 1990, str. 28.

[272] Prav tam, stran 29.

[273] Kuhar, Lovro–Prežihov Voranc: Zbrano delo. Enajsta knjiga. Pisma I. Ljubljana, 1989, str. 341; Drago Druškovič: Opombe k pismom.

[274] Vorančevo pismo bratu Alojziju [junij 1945]. V: Lovro Kuhar–Prežihov Voranc: Zbrano delo. Enajsta knjiga. Pisma I. Ljubljana, 1989, str. 12-14.

[275] Gorenšek, Rok: Še dva zaslužna Hotuljca. V: Hotuljska cerkev slavi. Kotlje 1992, str. 57-58.

[276] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 56-57.

[277] Prav tam, stran 57-58.

[278] Prav tam, stran 58.

[279] Prav tam, stran 59.

[280] Petrič, Mojca: Elektronska pošta M. Osojniku z dne 5. 4. 2019.