V srednjem veku so bile na podeželju vrtnine redko na mizi, saj je imelo celo pridelovanje repe in zelja bolj ali manj vrtnarski značaj. Podobno je bilo s pridelovanjem stročnic, kot so bob, leča, čičerka in grah. Pomembnejši za pridelavo zelenjave so bili vrtovi ob samostanih in gradovih, ki so za svoje prebivalce gojili več zelenjave kot drugod in tudi uvajali nove rastline. Velikega pomena so bili tudi meščanski vrtovi. Po podatkih iz prve polovice 19. stoletja je bilo v Celju okrog 200 vrtov, ki so obsegali okrog 11 ha, na njih pa so celjske meščanke zelenjavo pridelovale za svoje potrebe.
Kmetje so imeli v tem času ob hišah le majhne, nepomembne vrtove, kjer so gospodinje gojile fižol, lečo, zelje, repo in kasneje krompir, nekatere pa tudi buče in kumare. Najpomembnejša med vsemi kulturami je bilo daleč v 20. stoletje zelje, uživali so ga predvsem kot kislo, saj so ga na podeželju pripravljali k različnim jedem, npr. k žgancem ali fižolu. Pogosto so jedli tudi kislo repo.
Žitna prehrana in krompir sta kar nekako v pozabo odrinila nekatere vrste zelenjave, na primer stročnice, tako da so z njimi posajene površine do srede 20. stoletja znatno upadle. Gospodinje v celjski regiji torej so uporabljale zelenjavo, vendar je bila njena uporaba, vsaj na podeželju, še vedno precej sezonska.
Celje je kot regijsko središče imelo to prednost, da se je lahko oskrbovalo tudi od drugod. Na trg so zelenjavo nosile ženske iz Šmartnega v Rožni dolini in od drugod, kasneje pa so jo dovažali tudi po železnici in s kamioni.
