Bálint Bellosics je konec 19. stoletja večino svojega otroštva in mladosti prebil v Dolnji Lendavi, oz. današnji Lendavi. Tu se je srečal z raznimi narodnimi skupnostmi, razen Madžarov s Slovenci in s Hrvati, spoznal je njihovo kulturo, govoril njihove jezike. Šolal se je v Budimpešti, nekaj časa tudi v Čakovcu. V obdobju nastajanja pomembnejših institucij s področja narodopisja na takratnem Madžarskem, je bil zaradi tega predestiniran za prvega pomembnejšega raziskovalca etnologije prekmurskih Slovencev na Ogrskem.
Primarna družina Bálinta Bellosicsa
V matični knjigi, ki jo še danes hranijo na župniji v Rédicsu, in ki vsebuje rojstva med leti 1789–1869, lahko pod št. 46. preberemo, da sta starša otroka po imenu Valentinus (Michael, Joannes), ki se je rodil 10. oktobra 1867 v Belsőmajor köz 1 v Rédicsu, Joannes Bellosics in Carolina Péntek. Gre za etnografa Bálinta Bellosicsa (izg. Balint Bellošič, tudi Valentinus Bellosics, ali Valentin Belošič) in njegove starše, Jánosa in Karolino. Krstna botra sta bila Mihály Péntek in Mária Péntek, verjetno materina sorodnika. Njegova rojstna hiša, ki je bila upravna zgradba posestva grofov Esterházy, stoji še danes.
Oče Bálinta Bellosicsa, János Bellosics, se je rodil leta 1829 v kraju Borostyánkő v županiji Pozsony (Bratislava). Njegova žena, Karolina Péntek, se je rodila leta 1833 v Gornji Lendavi (danes Grad). Bila je slovenskega porekla. O tem v enem od svojih pisem Bálint Bellosics piše takole: »… v naročju varuške sem čebljal po vendsko (izraz Vend se navaja izključno kot zgodovinska oznaka za Slovence na Ogrskem, op. a.) in sesal vendsko mleko, ker je moja draga mati tudi sama rojena kot Vend. Njen oče Péntek, (vendsko Pétek) je bil otrok preprostih Vendov iz Poláncza (Polana), ki je po zaslugi svoje pameti in učenosti postal upravitelj posesti Szapáryjev in je celo življenje bival v Tissini (Tišina). Njegov še danes živeči brat je preprost Vend z bundo. Moja prva pesem je bila vendska pesem moje matere in tudi pozneje sem od nje veliko izvedel o njih.«
Oče Bálinta Bellosicsa je v Keszthelyu končal šolo za kmetijstvo. Njegova vnukinja Flóra Báldy v enem izmed spominov piše, da je bil dolga leta upravitelj gospodarstva plemičev Esterházy v Rédicsu. Nato je imel v najemu posestvo Nyakasháza v okrožju Dolnja Lendava, blizu naselja Szombatfa, kjer je kmetoval. Od Esterházyjev so imeli v najemu 700 oralov zemlje, imeli pa so tudi lastno posest. T. i. milenijska spominska knjiga Dolnje Lendave jih leta 1896 omenja kot prebivalce Dolnje Lendave. Bálint je bil takrat star pet ali šest let.
Izobraževanje
Kakor vemo iz Bellosicsevega lastnoročno spisanega življenjepisa, je srednješolsko izobraževanje končal v rojstni županiji, v Zali. Tu se je verjetno že srečal z etnografijo (na Madžarskem v pomenu narodopisje, oz. v Sloveniji etnologija op. a.).
Bálint je v 16. letu starosti postal gojenec zavoda za izobraževanje učiteljev v I. okrožju Budimpešte. V četrtem letniku je zbolel za malarijo, zaradi česar so mu zdravniki svetovali, naj šolanje nadaljuje v Čakovcu, blizu rojstnega kraja. Tu je leta 1887 pridobil diplomo učitelja za ljudsko osnovno šolo in od tod je že poročal svojemu nekdanjemu in bodočemu profesorju Antalu Herrmannu, znani osebnosti nastajajoče madžarske etnografije, o svojih raziskavah med Slovenci v Prekmurju.
Ko je ozdravel, se je vrnil v Budimpešto in med leti 1887–1890 na državnem učiteljišču za meščanske šole v Budimpešti končal triletni študij na smeri madžarski jezik in zgodovina. Junija 1890 je na t. i. izpitu za učitelje za meščanske šole diplomiral s skupno oceno odlično.
Bellosicsa so v šolskem letu 1890/91 z ministrskim dovoljenjem sprejeli na učiteljišče v skupino slušateljev študija madžarščine in zgodovine. Več krat, tudi sedaj mu je z očetovsko dobro namero, kot mu piše v nekem pismu, pomagal njegov profesor Antal Herrmann. Herrmann ga je v tem času zaprosil, naj za nastajajočo serijo knjig Die Österreichisch–Ungarische Monarchie in Wort und Bild napiše poglavje o etnografiji Slovencev na Madžarskem. To je po terenskih raziskavah in pripravah čez nekaj let tudi udejanil. Vmes je v Budimpešti po letu dni z odličnim uspehom pridobil diplomo za poučevanje na učiteljišču.
Star dvajset let je že objavljal razne etnografske prispevke, v začetku pa predvsem leposlovje. Začel je s poezijo, pripovedno prozo, tudi prevajal je. Zgodaj se je zapisal etnografiji.
Po končanih izobraževanjih se je vrnil v Dolnjo Lendavo. Kljub veliki želji in prizadevanju, kljub poznanstvom, se mu ni uspelo zaposliti v Čakovcu, kar je bilo zanj veliko razočaranje. Ministrstvo za verske zadeve in izobraževanje ga je naposled jeseni 1892 začasno imenovalo za pomožnega učitelja na državnem učiteljišču v Baji. Do takrat pa je v domačem kraju opravljal terensko raziskovalno delo, pri čemer je za svoje pomočnike poskušal pridobiti vaške učitelje in duhovnike iz Prekmurja. Njegov seznam objav iz tega časa je zelo bogat.
Zaposlitev, ustvaritev družine
Po prihodu v Bajo, že skoraj po letu dni, se je junija 1893 poročil s Flóro, hčerko svojega ravnatelja Samuja Bartscha. Rodilo se jima je sedem otrok. Štirje najstarejši sinovi so se udeležili prve svetovne vojne. János je postal petinsedemdesetodstotni vojni invalid. Za zasluge so Jánosu leta 1925, Lászlu pa 1926, podelili viteški naziv. Vendar je končnica -ics (izg. ič) v priimku nakazovala na južnoslovanske korenine, zato s svojim priimkom nista mogla prevzeti viteškega naziva. Družina se je dogovorila, da spremenijo priimek. Ker so v družini očeta Bálinta ljubkovalno klicali Báldi, njegovega sina pa Báldica, sta János in László pred imenovanjem spremenila priimek v Báldy, z ipsilonom na koncu, kar je spominjalo na plemiške priimke in se je boljše podajalo k viteškemu nazivu. Ostali člani družine so priimek prevzeli kasneje, a ne vsi naenkrat, Bálint in Imre šele leta 1938. Tako je priimek Bellosics utonil v pozabo. Flóra si je po očetu za poklic izbrala etnografijo. Ukvarjala se je z ljudskimi tekstilijami. Bila je skrbnica očetove zapuščine. Upokojila se je kot ravnateljica–učiteljica.
Karierna pot
Bálint Bellosics je v Baji prebil blizu četrt stoletja, medtem ko si je tudi od tu, neuspešno, poskušal urediti premestitev v Čakovec. Zavod so po njegovi zaposlitvi pomožnega učitelja, s stanovanjem v šoli, razširili z internatom in modernizirali. Medtem so ga leta 1897 imenovali za rednega učitelja, leta 1913, po smrti tasta, pa je postal ravnatelj. Poučeval je zemljepis, psihologijo, naravoslovje, madžarski in nemški jezik, risanje, lepopis in vodil pedagoško prakso. Delal je po cele dneve, pogostokrat tudi cele noči. Razen pouka in drugih učiteljskih dejavnosti je vodil krožek samoizobraževanja, skrbel za mladinsko in učiteljsko knjižnico, zbiral stvari za muzej zavoda, organiziral gledališke predstave, izlete in skrbel za številne druge naloge. Ob vestnem pedagoškem delu se je nepretrgoma ukvarjal tudi z etnografijo. Raziskoval je madžarske, švabske, bunjevske in šokske skupnosti, ogromno je zbiral.
Bellosics je bil velik podpornik ljudskega izobraževanja, danes bi temu rekli izobraževanje odraslih, ali vseživljenjsko učenje. Deloval je na postavitvi temeljev sodobnega madžarskega izobraževanja učiteljev, da bi povečal kvaliteto življenja na vaseh. Menil je, da morajo učitelji spoznati življenje na podeželju. Vse, ki jih je uspel pridobiti za etnografijo, je spodbujal k takšnemu delu, k etnografskim terenskim raziskavam. Pri vaški ljudski prosveti je opravljal vzorno delo, zaslužen je za ustanovitev prvih »vaških gimnazij«.
Etnografija
V svojem življenjepisu je sam ob pedagoškem delovanju izpostavil etnografijo. Zapisal je, da udejstvovanje na znanstvenih področjih spada izven ožjih vsebin učiteljskega poklica na učiteljišču, a disciplina, etnografija, v službi katere deluje že mnogo časa, ima pri izobraževanju učiteljev z vidika javnega izobraževanja pomembno vlogo. Od ustanovitve je bil član Madžarskega etnografskega društva, objavljenih je bilo več kot sto njegovih etnografskih prispevkov.
Bálint je bil z bližnjim Čakovcem verjetno v tesnejšem stiku in tu se je srečal s hrvaškim jezikom. Po lastnih pričevanjih je govoril prekmursko slovensko narečje, obstajajo pa tudi njegovi zapisi v takratni knjižni slovenščini. Večkrat je bil tudi v slovenskih predelih avstrijskega dela monarhije. Ohranjenih je več rokopisov in objavljenih besedil v nemškem jeziku, celo prevajal je iz tega jezika.
Njegove prve objave so znane od maja 1887, ko je prebival v Čakovcu, in sicer v časopisu Muraköz (Medjimurje), ki je začel izhajati leta 1884. Časopis Ethnologische Mitteilungen aus Ungarn, ki je začel izhajati 1887, je že objavil njegova zbrana slovenska besedila. V raznih tiskovinah je objavil več etnografskih besedil o Slovencih. Predvsem balade, pisal pa je tudi o ljudskem verovanju (Škrat), o Slovencih v Železni županiji (Goričanec) in o mnogih drugih vsebinah. Te je objavljal (tudi) v tedniku Muraszombat és Vidéke (Murska Sobota in okolica). Tudi v prvi številki strokovne revije Ethnographia iz leta 1890 je objavil slovenske ljudske balade. Pozneje je tu predstavil slovensko pripoved o Attili, spomin na Kralja Matjaža v slovenskem svetu pripovedk, pripovedko o Zlatorogu. Njegovo zanimanje se je razširilo na Dolnjo Lendavo, tudi na etnografsko območje Hetiša. Vendar je po prihodu v Bajo njegovo pozornost vedno bolj pritegovalo lokalno območje. Obiskoval je naselja, raziskoval; najbolj pomembna so njegova raziskovanja med Šokci in Bunjevci. Svoj učbenik za zemljepis za učiteljišče je dokončal leta 1914. Prvi del je bil pripravljen za tisk, a je zaradi vojne tiskanje zastalo, leta 1918 pa je bilo delo med vojno vihro uničeno. Tudi njegova t. i. Mala etnografija, splošna predstavitev madžarske etnografije, je ostala v rokopisu.
Usodna pljučnica
Fotografije, ki so jih posneli o njem, kažejo, da je bil vitke postave. Naprezanje pri delu večkrat bolehnega mladeniča, kakor to poznamo iz njegovih pisem, je bilo prenaporno, iz njegovih zadnjih slik na nas gleda koščen, utrujen obraz. Preobremenjen način življenja in ogromno dela sta oslabila že tako krhko osebo. V zvezi z vzrokom smrti se je njegova hčerka spominjala, da se je z nekega prosvetnega potovanja po podeželju vrnil prehlajen. Bolezni ni zdravil, na delovnem mestu je nadomeščal tudi sodelavce, ki so morali v vojno. Ko se je vrnil z zdravilišča na Tatri, se je že komaj držal pokonci. Zaman je šel na daljši bolniški dopust, pljučnica je bila zanj usodna.
Bil je eden izmed prvih raziskovalcev prekmurskih Slovencev – Štefan Barbarič ga je v Narodopisni Prekmuriani označil za najpomembnejšega madžarskega poročevalca o Prekmurju, celo za popularizatorja konec 19, stoletja – tudi pokrajine Hetiš, švabskih in južnoslovanskih narodnih skupnosti okoli Baje. Ukvarjal se je z etnografskim raziskovanjem življenja otrok, z verovanji, s šegami, z ljudskim pesništvom, s stavbarstvom, z ljudsko nošo in z mnogimi drugimi etnografskimi vsebinami. Ocenjeval je učbenike, jih popravljal, pregledoval in jih sam tudi pisal. Napisal je smernice za terensko etnografsko zbiranje. Prvi je sestavil pregled madžarske etnografije. Delal je v ljudski prosveti, prevajal, pisal pesmi, kratko prozo in drame, vodil je študentski dom. In seveda je vseskozi poučeval, bil je vesten pedagog in ravnatelj. Ustanovil je prvo ljudsko visoko šolo, ki je takrat veljala za novost.
