Pojem »glavna jed« je bil v prvi polovici 20. stoletja na celjskem območju še zelo relativen. Namreč, glavna jed je bila pri bajtarjih lahko slivov močnik, pri premožnem kmetu pa kuhana govedina ali pečena kokoš. Pri nekaterih celjskih meščanih pa je bil glavni del obroka praviloma že sestavljen iz več vrst jedi; vse je bilo namreč odvisno od socialnega statusa družine. Pogostokrat pa se je dogajalo, da so družine velikih kmetov jedle dosti bolje kot nižji sloji meščanov. To velja vsaj za meso kot sestavino dnevnega jedilnika.
Večina takratnega podeželskega prebivalstva je imela pri glavnem dnevnem obroku, to je južini, predvsem brezmesne, močnate ali zelenjavne jedi in le v nedeljo je bilo sestavni del glavnega obroka tudi meso. Veliki kmetje so se gibali nad tem povprečjem, saj so meso jedli tudi dvakrat tedensko. Pomen mlečne prehrane je bil velik, saj je domači sir pogosto nadomeščal živalske beljakovine, surovo maslo pa so topili in ga uporabljali za zabelo, če je primanjkovalo drugih maščob.
Mnogokrat je družina svojo »glavno« in edino jed (zelje, žgance, krompir in kakšne brezmesne omake) pojedla iz skupne sklede, okoli katere je gospodinja položila žlice za vse člane družine. Podobna procedura se je ponovila pri večerji, le da je bil sestavni del obroka pogosto samo krompir v različnih oblikah. Pojem »glavna jed« je torej pri nižjih slojih pomenil večinoma tudi edino jed.
Število jedi pri glavnem obroku se je s socialnim statusom družine večalo. Tako so v višjih slojih mestnega prebivalstva servirali tudi po več glavnih jedi z obvezno juho ali predjedjo na začetku in poobedkom na koncu. Sloji prebivalcev med obema premoženjskima ekstremoma- premožnostjo in revščino – so imeli navadno po eno glavno jed s prilogo in prikuho ali brez nje ter kuho na začetku. Poobedek ni bil nujen del obreda. Na podeželju je bil vzorec jedilnika pogosto v veljavi le ob nedeljah, ko je bilo na mizi meso in z njim tudi goveja juha z rezanci ali kaka druga mesna juha.
Ob praznikih in posebnih priložnostih je bila na mizi tudi sladica.
Brezmesne jedi
Pečena kaša
Skuhamo gosto mlečno kašo, ji dodamo sol, sladkor, malo smetane, lahko tudi jajce. Polovico kaše vlijemo v namazan pekač, jo potrosimo z naribanimi jabolki, sladkorjem in cimetom. Nato jabolka pokrijemo z drugo polovico kaše in v pečici spečemo.
(Štrajher Fani, Jeronim)
Medeni štruklji
Zamesimo testo za štruklje iz ? kg moke, 3 jajc in malo mleka ter ga razvaljamo za nožev rob na debelo. Namažemo ga z nadevom iz 2 jajc, 100 g medu, 1 dl mletih orehov, 20 g skute in smetane. Zvijemo ga v daljši štrukelj in zavijemo v prt, v katerem ga v rahlo osoljenem kropu skuhamo. Kuhanega narežemo, zabelimo s praženimi drobtinami in zraven ponudimo kompot iz suhega sadja.
(Turistični krožek, OŠ Gornji Grad)
Mesne jedi
Žlinkrofi
Naredimo testo iz 30 dag moke, 2 jajc in malo mleka tako, da bo mehkejše kot za rezance. Pustimo ga malo počivati in ga nato razrežemo na kvadrate 10 x 10 cm. Nanje damo nadev v obliki kroglic. Robove testa zavijemo navznoter in jih pritisnemo, da nastane vdolbinica. Žlikrofe kuhamo 10 – 15 minut v slanem kropu. Kuhane zabelimo s prepraženimi drobtinicami, zraven pa ponudimo krompirjevo solato, čežano ali kislo zelje. Nadev: ? kg kuhane zmlete suhe svinjine, 1 kg starega kruha, 6 jajc, peteršilj, 1 žlica sesekljane čebule, 2 žlici masti, malo mleka. Druga varianta nadeva: ? kg suhih hrušk (zmletih na mesoreznici), 10 dag masla, 10 dag drobtin, sladkor, cimet, smetana.
(Prek Štefka, Sv. Florijan pri Gornjem Gradu)
Paprikaš – »paprika hendl«
Mast v kozici razbelimo in damo in damo vanjo nekaj šalotke, jo zarumenimo, potem dodamo piščanca in dušimo. Nato zmes zalijemo z juho ali vodo, posujemo s papriko in z moko. Ko je jed že skoraj kuhana, jo polijemo s smetano in pustimo, da se v smetani še malo duši.
Cesar Elizabeta, Mozirje
