Tine Lenarčič je Trboveljčan z dušo in srcem, je tudi neuradni trboveljski kronist, ki je za zanamce ohranil peto in povedno dediščino trboveljskih rudarjev – zbral jo je v knjigah Rudarske zgodbe in pripovedi ter Slovenske rudarske pesmi. Gre za pesmi in zgodbe, ki so se prenašale od ust do ust in so lepšale proste trenutke trboveljskih rudarjev in njihovih družin.
Tine Lenarčič je Trboveljčan z dušo in srcem – aktiven na področju trboveljskega družbeno-kulturnega dogajanja.
Rodil se je leta 1924 kot najmlajši od osmih otrok v rudarski družini v Trbovljah. Odraščal je v enem izmed trboveljskih rudarskih naselji, v Glažuti, in tako že z rojstvom vpil ves »blišč in bedo« trboveljske knapovščine. Ob rudarskih pesmih in zgodbah je »gor rasel«, kot mnogi drugi, a bil je eden redkih, ki so se zavedali pomena tovrstne dediščine in njenega prenosa na zanamce. S tem zavedanjem je Lenarčič zbral in uredil mnogo člankov in knjig, posvečenih rudarski kulturi, med drugim tudi Rudarske zgodbe in pripovedi ter Slovenske rudarske pesmi – v njiju je zbral zgodbe in poezijo, ki so se prenašale iz generacije v generacijo (od ust do ust) in lepšale proste trenutke trboveljskih rudarjev in njihovih družin.
To so zgodbe in pripovedi o dogodkih, ki so se v resnici ali pa le v mislih dogajali iz dneva v dan na delovnih mestih v jami, v ferleiscimru, vašhavi, na robu kolonij ali v gostilnah in na drugih priložnostnih srečanjih. Največ zgodb pa so rudarji pripovedovali doma v rudniških stanovanjskih kolonijah.« Pesmi, ki jih je Lenarčič zbral v drugi knjigi, so pete in povedne, izvirajoč z vseh slovenskih rudarskih področij. Peta pesem in glasba o rudnikih, premogu, rudarjih in rudarskem stanu je vedno spremljala življenja v starih rudarskih kolonijah.
Zaradi skrbi in volje Tineta Lenarčiča, se je dediščina »knapov« iz Rdečih revirjev ohranila vse do danes, se prenesla na mlajše generacije in postala vseprisotno družbeno-kulturno vezivo v vsakdanu Trboveljčank in Trboveljčanov.
