Dokler so mesta in podeželje obvladovali tradicionalni načini skladiščenja prehrambnih sestavin, tudi modernizacija prehrane ni bila mogoča.
Medtem ko so lahko celjski meščani poleg pridelkov s svojih vrtov in njiv ter doma pridelanega mesa uporabljali tudi izdelke mestnih mesarjev in prekajevalcev, se je podeželje naslanjalo predvsem na lastne vire. Zato je pridelovalec ne glede na velikost poljedelskega obrata moral imeti svoje skladišče hrane, ki je bilo marsikdaj v samostojni stavbi – kašči. Ker je bila kašča poleg stanovanjske hiše najpomembnejši objekt, ji je veljala podobna pozornost kot hiši. Običajno je stala blizu hiše in njena zunanjost je bila pogosto okrašena. V njej so bili po žetvi spravljeni letni pridelki žita in tudi zaloga mesa, potem ko so ga prekadili in na podstrešjih hiš v lesah posušili.
V kletnih prostorih so hranili krompir, kislo zelje in repo itd., saj so kašče pogosto imele dve kleti: eno za spravljanje skisane hrane – zelja in repe, drugo pa za hranjenje krompirja, v kolikor ta ni bil uskladiščen kar v kleti gospodarskega poslopja.
Z modernizacijo kmetijstva in z združevanjem stavb je vlogo prostora za ta namen lahko opravljalo tudi veliko gospodarsko poslopje – “marof”. Delo je zaradi tega postalo lažje, saj se je celotni postopek mlačve, čiščenja in hranjenja žita izvedel pod eno streho. Po mlačvi in čiščenju z vejačo so žito uskladiščili v kašči, ki je bila pogosto v istem nadstropju gospodarskega poslopja. Zaradi pomanjkanja prostora in zaradi boljše zračnosti so ponekod v ta namen zgradili posebne kašče – “ajharje” na dvojnih kozolcih – “toplarjih”, ker so le-ti vedno stali na mestih, kjer je bilo gibanje zraka ugodno in se je uskladiščena vsebina hitro sušila.
Ob modernizaciji stanovanjskih stavb so že v 19. stoletju zaradi poenostavitve skladiščenja žit in druge hrane ter lažje dostopnosti in varnosti skladišča pogosto preselili kar na podstrešja stanovanjskih hiš. Žitne skrinje – “košti” in lese za meso so zato stale na hišnih podstrešjih, poleg njih ali na njih pa so bile tudi različne iz slame pletene posode za hranjenje čajev in stročnic, modeli za pečenje potic in druga posoda. Vse, kar se je nekoč nahajalo v kašči, se je sedaj preselilo na hišno podstrešje in bilo na ta način gospodinji bolj pri roki.
Z modernizacijo kuhinje v 19. stoletju so se najprej v mestih, nato pa tudi na podeželju, pričele pojavljati shrambe – “špajze”, katerih namen je bilo skladiščenje prehrambnih artiklov za krajši čas, poleg tega pa so gospodinje vanje lahko spravljale tudi posodje. Ko so hiše dobile shrambo, so vanje premestili tudi posodo iz sklednika, ki je visel v kuhinji ali pred njenimi vrati. V shrambo sta se običajno preselili tudi hrana in zabela, ki ju je gospodinja najbolj potrebovala pri vsakdanji kuhi in sta morali biti zavarovani pred glodalci. Podobno je bilo s posodo.
Podobno vlogo kot shramba ali priročna klet je pri nas imela manjša klet – “velbič” nasproti kuhinje, kjer so pogosto hranili kadi s kislim zeljem in repo ter drugo. Revolucijo v skladiščenju prehrambnih artiklov sta prinesla šele konzervacija in hlajenje hrane.
V kletnih prostorih so hranili krompir, kislo zelje in repo itd., saj so kašče pogosto imele dve kleti: eno za spravljanje skisane hrane – zelja in repe, drugo pa za hranjenje krompirja, v kolikor ta ni bil uskladiščen kar v kleti gospodarskega poslopja.
Z modernizacijo kmetijstva in z združevanjem stavb je vlogo prostora za ta namen lahko opravljalo tudi veliko gospodarsko poslopje – “marof”. Delo je zaradi tega postalo lažje, saj se je celotni postopek mlačve, čiščenja in hranjenja žita izvedel pod eno streho. Po mlačvi in čiščenju z vejačo so žito uskladiščili v kašči, ki je bila pogosto v istem nadstropju gospodarskega poslopja. Zaradi pomanjkanja prostora in zaradi boljše zračnosti so ponekod v ta namen zgradili posebne kašče – “ajharje” na dvojnih kozolcih – “toplarjih”, ker so le-ti vedno stali na mestih, kjer je bilo gibanje zraka ugodno in se je uskladiščena vsebina hitro sušila.
Ob modernizaciji stanovanjskih stavb so že v 19. stoletju zaradi poenostavitve skladiščenja žit in druge hrane ter lažje dostopnosti in varnosti skladišča pogosto preselili kar na podstrešja stanovanjskih hiš. Žitne skrinje – “košti” in lese za meso so zato stale na hišnih podstrešjih, poleg njih ali na njih pa so bile tudi različne iz slame pletene posode za hranjenje čajev in stročnic, modeli za pečenje potic in druga posoda. Vse, kar se je nekoč nahajalo v kašči, se je sedaj preselilo na hišno podstrešje in bilo na ta način gospodinji bolj pri roki.
Z modernizacijo kuhinje v 19. stoletju so se najprej v mestih, nato pa tudi na podeželju, pričele pojavljati shrambe – “špajze”, katerih namen je bilo skladiščenje prehrambnih artiklov za krajši čas, poleg tega pa so gospodinje vanje lahko spravljale tudi posodje. Ko so hiše dobile shrambo, so vanje premestili tudi posodo iz sklednika, ki je visel v kuhinji ali pred njenimi vrati. V shrambo sta se običajno preselili tudi hrana in zabela, ki ju je gospodinja najbolj potrebovala pri vsakdanji kuhi in sta morali biti zavarovani pred glodalci. Podobno je bilo s posodo.
Podobno vlogo kot shramba ali priročna klet je pri nas imela manjša klet – “velbič” nasproti kuhinje, kjer so pogosto hranili kadi s kislim zeljem in repo ter drugo. Revolucijo v skladiščenju prehrambnih artiklov sta prinesla šele konzervacija in hlajenje hrane.
