Dišave so bile od nekdaj pomemben sestavni del prehrane. Kuharji in kuharice vseh časov in kuhinj sveta so jih uporabljali svojemu znanju in zahtevam jedcev primerno. Pri tem ne gre pozabiti, da je bilo kuharsko znanje mnogih, ki so hrano pripravljali, na dokaj nizki stopnji in so zato pri kuhi uporabljali le osnovne vrste dišav. Mnoge dišave so bile še v prvi polovici 20. stoletja zlasti nižjim slojem prebivalstva nedostopne tudi zaradi cen.
V meščanski kuhinji so od domačih začimb kuharice uporabljale janež, kumino, koriander, peteršilj, zeleno, čebulo, šalotko, por, drobnjak, česen, timijan, majaron, šetraj, lovorove liste, krebuljico, meto, pehtran, meliso, rman, rožmarin itd. Med tujimi dišavami so bili najpogostejši beli in črni poper, klinčki, cimet, piment, muškat (cvet in orešček), žafran, limonina in pomarančna lupinica, vanilija, ingver, paprika (sladka in ostra), španski poper (feferoni) itd.
Podeželske kuharice so uporabljale običajno še skromnejši izbor dišav kot meščanke. Največkrat so uporabljale česen, čebulo, por, zeleno, peteršilj, kumino, lovorove liste, janež, majaron, brinove jagode, koriander, timijan in rožmarin. Med tujimi pa predvsem poper, papriko, limono, žajbelj, muškatni orešček in klinčke.
