Kakor lahko razberemo iz Götove Topografije, so v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja v Spodnji Savinjski dolini sejali pšenico, rž, ajdo, oves in ječmen, sadili pa so koruzo, krompir, zelje, repo, peso, bob, lečo, buče in fižol, drugod v Savinjski dolini pa tudi proso. V višjih predelih regije so prav tako pridelovali žitarice, poleg tega pa še krompir, korenje, repo, zelje, lečo in fižol. Kjer je bilo mogoče, so sadili tudi buče. Za vse hribovce kot osnovno hrano omenjeni avtor navaja mlečno juho — močnik z ovsenim kruhom, žganci in krompirjem. Le ob večjih praznikih so si ljudje privoščili kaj več, a še vedno večinoma močnata in skromno pripravljena jedila.
Pomembno mesto v Savinjski dolini za oskrbo z žitaricami je predstavljal sejem v Braslovčah, saj so tam kmetje, katerih osnovna dejavnost sta bila živinoreja in lesarstvo, lahko kupili žitarice in druge pridelke. Za kozjanski del regije vemo le to, da so tam sejali pšenico, rž, oves in ajdo, sadili pa predvsem stročnice in gomoljnice, ki so poleg močnatih jedi sestavljale prehransko osnovo. Večji izbor posevkov najdemo okrog Šmarja pri Jelšah, saj so tam pridelovali pšenico, rž, oves, ajdo, nekaj ječmena, proso, koruzo in ajdo, poleg tega pa tudi bob, fižol, grah, lečo, repo, korenje, krompir in zelje ter vse vrste kuhinjske zelenjave. V Celju in okolici so sejali pšenico, rž, oves, ječmen in ajdo, sadili pa koruzo, krompir, peso, repo in stročnice. Na vrtovih pa so Celjanke pridelovale tudi kuhinjsko zelenjavo.
Po prihodu železnice se je struktura posevkov začela spreminjati. To ne velja toliko za Zgornjo Savinjsko dolino in Kozjansko, ki sta bila nekoliko odmaknjena in so se zato spremembe pričele nekoliko kasneje, kot za osrednji del regije ob železnici in Spodnjo Savinjsko dolino. Glede na znane podatke je v približno devetih desetletjih, od leta 1848 do 1939, na Štajerskem nekoliko upadla setev pšenice in koruze, drastično pa setev rži, ovsa in ajde. V tem času se je malenkostno povečala le setev ječmena. Za krušno žito so vedno bolj uporabljali pšenico, rž in koruzo, vedno manj pa ječmen in oves. Po uvedbi štiriletnega kolobarjenja, gnojenja in modernih ornih priprav (plug z železno desko) se je med posevki povečal delež pšenice in koruze, upadel je delež rži, medtem ko je pira skoraj izginila. Podobno se je godilo ajdi, saj je njena poraba počasi upadala. Med stročnicami je nazadoval pridelek fižola, prav tako se je znatno zmanjšala površina, posajena z lečo in bobom. Velik del podeželskega prebivalstva pred drugo svetovno vojno ni pridelal dovolj krušnega žita niti za lastno oskrbo, razširilo pa se je sajenje krompirja, zelja in repe. Zaradi razmaha hmeljarstva konec 19. stoletja se je struktura posevkov predvsem v Spodnji Savinjski dolini spremenila, nasadi hmelja pa se omenjajo tudi na območjih, kjer jih danes ni več in o njih pričajo le še sušilnice hmelja.
Poljedelska proizvodnja se je torej preusmerila v bolj donosno panogo, saj je železnica žito lahko pripeljala od drugod, medtem ko je ostale sestavine prehrane rastlinskega izvora v večini primerov še vedno zagotavljal domači kmetijski obrat.
