Dobri gospodarji konjev niso priganjali na silo in z njimi niso grobo ravnali.
Konji so imeli kratko življenjsko dobo. Zelo so trpeli,težko so delali. Če so lepo ravnali z njimi, so tudi več speljali. Pravigospodarji konjev niso priganjali na silo. V mrazu so jih pokrivali s koci(dekami). V dežju ali snegu so uporabljali posebna pokrivala – cerade, ki sojih spredaj pritrdili na komat, na zadnjem delu pa so imele po dve usnjenipentlji, skozi katere so potegnili zaprežnice, da so fiksno stale na konju medgibanjem. Pod njimi konji niso bili mokri, saj so lahko oddajali pot, cerada pajih je ščitila pred dežjem in snegom. Ves čas vožnje v slabem vremenu so konjilahko imeli nameščena taka pokrivala. Furmani so skrbeli tudi za opremo, da seje vse svetilo, tudi okraski okoli komata.
Furmani so vozili s seboj hrano za konje. Zadaj so imeli navozu pritrjeno korito z žitom in rezanco (narezano seno). Ko so seustavili, so jim dali zobati. Nekaterifurmani so bili do svojih konj tako pozorni, da so se ustavili, ko je zazvonilopoldne, nakrmili konje, jih napojili na najbližjem možnem mestu in šli naprej.Konji so morali imeti red.
Lojze Potočnik (intervju): Žrebciso bili nemirni, težko obvladljivi, kastrirani konji pa so bili mirni invodljivi. Kobile so bile slabše za delo. Vsakih 18 dni imajo ovulacijo in segonijo, zato so takrat nemirne, še posebej, če je kakšen žrebec blizu. Niso primiru in brcajo, tedaj lahko pride do poškodb. Zato so imeli furmani rajekastrirane konje. Na Finžgarjevem vrtu so kastrirali naenkrat 18 žrebcev.Doktor Dominik Rode in takrat mladi živinozdravnik Franc Javornik izGrosupljega sta kastrirala. Žrebce so pripeljali tudi s Krke in še od dlje.Kastrirali so jih, jih takoj vpregli v voz in se vrnili domov. Pogosto jeprišlo do sepse in so konji poginili. Danes morajo konji po takem posegumirovati.
Nekateri so grdo ravnali z živalmi, te pa so se braniletako, da so bile ‘žleht’, nekateri konji pa so bili že po naravi ‘žleht’. Pogosteso bile poškodbe nog, pretegnili so se, imeli naduho. Mlade konje so vpregaliin jih preveč gnali, da so se pretegnili. Mnogi kmetje so pomagali plužiticeste pozimi. Konje, ki so bili namenjeni za kmečko delo, so vzeli iz hlevov,kjer so že nekaj časa počivali in niso bili udelani, pa so se prehladili inpretegnili, dobili so nedeljsko bolezen.
Anton Lukše (intervju): Konjem,ki so na poti opešali, pa so furmani želeli, da bi še prišli domov ali pa nekajdo konca naredili, so namočili kruh v vino, da so dobili moč. Zadnje moči sodali taki konji iz sebe, potem so pa dolgo ”prihajali k sebi”.
Kadar so konja podkovali, so mu kopita vedno z mastjonamazali, predvsem zunanje stene kopita, s svinjskim lojem, ki ni bil slan, dani razžrl kopita. Pozneje so že s ‘šmirom’ in oljem mazali, a to ni bilozdravo.
Avgust Burger (intervju): Kovačiso konjem, ki so bili že v letih, brusili zobe. Na spodnjih in tudi zgornjihčeljustih nastanejo špice in to konja v ‘mavel’ bode do krvi. Konj ne morejesti, shujša, ‘ošvohni’. Okrogle ‘čike’ dela, kar v gobcu vali travo v šopih.Kovači so dali konju v gobec posebne kozice, da ni mogel zapreti gobca, in so sposebno pilo tiste špice zbrusili, pa je bil konj spet za nekaj let dober.
Lojze Potočnik (intervju): Konji,kadar niso delali, so se pasli. Govorili so, da je živina bolj zdrava, če jonapajamo v Bregu (danes Grosupeljščica).
Živino sem gnal po cesti mimo Koščaka in pograbnu do napajališča v bližini Šmucovega mlina. Bil sem še majhen in slaboten,pa mi je živina uhajala. Enkrat je ušla v vrt pri Ilovarju in je popasla zelje.Kriv in kregan sem bil pa jaz.
Ko sem enkrat prignal do ceste (danesLjubljanska cesta), se je mimo peljal predsednik Tito. Njegov avto je bil žemimo, spremstvo pa je še vozilo in krave so jih ovirale, saj niso bilenavajene, da jih kaj ustavlja na poti na napajališče. Nekaj živali mi je žeušlo čez cesto, policaji pa so me zadržali, da so šli avtomobili mimo. Naj gremstran s temi kravami, so vpili. Na srečo je vsa živina srečno prišla čez cesto.
Enkrat sva jahala obživini, ki je šla na napajališče, na konjih s Cvetkovičevim Marjanom. Jaz sem imelnašega konja, Marjan pa Finžgarjevo kobilo. Kobila se je ulegla v vodo. Marjanje stopil z nje, kobila pa je pobegnila. Bil je hud mraz in ko je prišel peš doFinžgarjevih, je obleka na njem čisto zmrznila, da se je komaj premikal. Bal seje, kaj bo povedal lastniku kobile, pa se je žival že sama vrnila v domačihlev.
