Lojze Potočnik je rejec konj, trener, sodnik na konjskih dirkah, organizator in vodja Trubarjeve konjenice in Zelenih straž. Sin Klemen sledi družinski zavezanosti konjem, predava na Veterinarski fakulteti konjerejo.
Lojze Potočnik je Grosupeljčan. Pravzaprav se jetedaj ta predel, kjer se je rodil, imenoval Stranska vas, ki je segala vse tja do Müllerja, od tam nižje pa je biloGrosuplje. Je predsednik Konjeniškega kluba Grosuplje in poveljnik Trubarjevekonjenice.
Na kmetiji je bilo veliko dela, zato so ves čas imelitudi konje; že stari oče, nato oče in tudi Lojze še danes ohranja to družinskotradicijo. S konji je živel od malega. Nikoli mu ni bilo težko delati z živino.Še kot otrok je branal po njivah, doma, pa včasih tudi pri Koščaku, Javorniku.Listje in les je vozil iz hoste. Zelo rad je fural.
Oče je imel pogodbo zOkrajnim magazinom, ki je kasneje postal Trgovsko podjetje Tabor. Razvažal jerobo v vasi, kjer so bile trgovine ali pa skladišča, na primer v Žalno, Šmarje.Podnevi je fural, ponoči pa kruh pekel. V Ljubljani je imel nekaj stalnihstrank, nekaj gostiln je oskrboval s kruhom, zato je vsak dan z zapravljivčkompotoval v Ljubljano. Ko so gradiliavtocesto mimo Grosupljega, je bil tudi Lojze že dovolj velik, da je sam kdajpeljal zjutraj z zapravljivčkom kruh delavcem. Zadaj na vozičku so bile košares kruhom, pokrite s prtom, saj se je zelo kadilo, ceste so bile namrečmakadamske.
Včasih sta peljala z očetom moko iz Rusovega mlina in jo v Ljubljani,v Mostah, zamenjala za makarone. Za bolj oddaljene kraje pa sta moko vozila navagone, da jo je vlak odpeljal na končno postajo.
Lojze Potočnik (intervju): “S pomočnikomsem vozil premog s parizarjem. Na klancu je voz začel lesti nazaj in mi je zapeljalčez nogo. Kar 14-krat sem imel zlomljeno kost.
Spomladi je bilo trebaspočite konje počasi udelati, navaditi na vztrajno delo, in jih umiriti, daniso preveč divjali. Jurga je imel mladega konja, ki je bil tako živahen, da gaspomladi ni mogel vpreči, da bi oral. Prosil je mojega očeta, naj ga vpreže inpelje z njim kruh in žemlje v Ljubljano, da se bo utrudil. Naslednje jutro smoga res vpregli v voz. Konj je bil tako divji, da je tekel vso pot do Ljubljane.Ne teža voza ne klanci ga niso umirili. Koš s kruhom in žemljami je poskakovalna vozu, da smo v Ljubljano pripeljali žemlje obribane, brez skorje. Tudi popoti nazaj je kar nekaj časa trajalo, da se je utrudil.
Tudi poroke smo včasihvozili. Bile so bolj skromne, kot so danes. Večkrat so se ženin, nevesta insvatje pripeljali z vlakom, se poročili v Koščakovi hiši in se z vlakom zopetodpeljali. Če pa so bile bogate družine, so si privoščile, da so balo in ohcetvozili z vozovi, ki so bili lepo okrašeni in ‘zgloncani’. Tudi konji so bilipraznično opremljeni.
Vozili pa so tudikrste na pogrebih. Potočnikova mama je pripovedovala o pogrebu svoje matere.Mrliški voz so pripeljali iz Ljubljane, da so peljali krsto k cerkvi. Pot jevodila mimo Zrnca in je bila precej bolj strma, kot je danes. Stara mama si ježelela, da bi jo do pod hriba pripeljali, potem pa nesli. Pogrebci pa so na tokar pozabili in so hoteli peljati do cerkve. Sredi klanca so se konji ustaviliin niso hoteli naprej. Tako so bili pogrebci prisiljeni nesti krsto do cerkvena ramenih.”
