V okolici Celja je delovalo še veliko manjših kmečkih mlinov, ki so mleli za lastne potrebe in okoliško prebivalstvo. Obratovali so na Hudinji, Koprivnici, v Pečovju, Pečovniku, Košnici itd. Premogli so enega ali dva kamna, ki jih je poganjala voda in so predstavljali vse do druge svetovne vojne pomemben člen v socialni in prehranski verigi podeželskega prebivalstva. Zaradi modernizacije mletja so jih začeli opuščati že pred 2. svetovno vojno, leta 1952 pa jih je nova oblast dokončno prepovedala.
Zaradi postopka, pri katerem je žito drobil kamen, se je razvila vzporedna obrt – izdelovanje in popravljanje mlinskih kamnov; to delo so opravljali kamnoseki ali domači kamnarji. Na Celjskem so se s to obrtjo ukvarjali zlasti ljudje z Rifnika, iz Rogatca in krajev pod Donačko goro. Z nastankom valjčnih mlinov je ugasnila tudi ta dejavnost.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.