Alojzijevo otroštvo

Natisni Natisni brez slik

Oče Ivan Kuhar si je najprej najel štibeljc v Kotnikovi bajti v Podgori, da je imel svojo izvoljenko Marjeto kam »na svoje« peljati. Oktobra 1892 sta se poročila, 10. avgusta 1893 pa se jima je rodil prvorojenec Lovrenc (tudi Lovro) Kuhar, ki se je že pred 2. svetovno vojno v slovenski književnosti uveljavil kot Prežihov Voranc, predstavnik obdobja med obema vojnama.

Preberi več

Mati Marjeta Kotnikove bajte ni marala. Zimo sta zakonca še preživela pri Kotniku, čez osem mesecev pa sta zbežala nazaj na njen Preški Vrh na domačijo Mihélje (pri Mihélu, Mihévu). Tam sta bila najemnika od leta 1894 do 1895. V najemu sta imela le kuhinjo in sobo. Mihélje je tudi Voranc v svojem delu opisoval kot »lep, prijazen kmetski dom«¹². Tu je Kuharjeva družina našla kratkotrajen gostaški kvartir, v katerem se je 18. junija 1895 rodil drugi sin Alojzij (tudi Alojz) Kuhar.

Kuharjeva družina se je kar naprej selila in se leta 1895 preselila na Kravperško domačijo, prastari dom Alojzijeve matere. Tu so bili Kuharjevi slabi dve leti, naslednja štiri leta, od 1896 naprej, pa so bili grofovski najemniki pri Kogelniku v Podgori. Tu sta brata Lovro in Alojzij dobila sestrico Ano Kuhar (25. 7. 1899–17. 2. 1905), ki pa je še ne šestletna hudo zbolela in pri Prežihu umrla. Niti drobne fotografije ni ohranjene za ljubo sestrico. Najlepše se ji je oddolžil brat Voranc, ki je v povesti Borba izredno ljubeče popisal njeno zadnjo pot.¹³

Naslednjih deset let so Kuharjevi stanovali kot najemniki v stari kmečki hiši pri Préžihu, Alojzij torej od svojega petega do šestnajstega leta. Od Préžiha je začel leta 1902 Alojzij hoditi v hotuljsko ljudsko šolo, ki jo je obiskoval do svojega desetega leta. Hotuljska dvojezična (utrakvistična) šola se je ravno takrat iz enorazrednice razvila v dvorazrednico, zato je Alojzij začel obiskovati pouk dve leti za bratom Lovrom, a sta se brata v šoli vseeno srečevala že v šolskem prostoru 2. razreda, saj višjega ta čas v Kotljah v organizaciji šole pač še ni bilo. Brata sta obiskovala tudi slovenske ure, kjer sta na oba brihtna kmečka fantiča postala takoj pozorna učitelja Franc Aichholzer in Peter Močnik, ki sta učencem priskrbela slovensko berilo. Opazil ju je tudi veroučitelj Franc Štingl, ki jima je najverjetneje posojal knjige Slovenske matice, saj je bil edini, ki je imel v Kotljah naročene knjige te založbe.¹⁴

_______

[12] Kuhar, Lovro: Borba. V: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Zbrano delo. 1. Ljubljana 1962, str. 48.

[13] Osojnik, Miroslav: Bratje Kuhar – Prežihovi »pobi«. Ravne na Koroškem, Koroški muzej 2003, str. 28.

[14] Druškovič, Drago: Prežihov Voranc: Pisatelj in politik. Celovec-Ljubljana 2005, str. 36.