Zemljevid  

Korenine idejno politične naravnanosti bratov Kuhar

Alojzij Kuhar je svojo svetovno nazorsko in idejno politično opredelitev potrdil že takrat, ko se je odločil za študij bogoslovja. Odločilno je nanj najbolj vplival eden njegovih profesorjev, dr. Lambert Ehrlich, ki je bil doma pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal še pod Koroško), kjer se je rodil 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, kamor je Lambert v mladih letih večkrat romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je predaval na višarskih dijaških tečajih. Po končani ljudski šoli v Žabnicah je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije. Ves zagnan je šel med koroške rojake: bil je kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu se je posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko socialno zvezo za Koroško. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu leta 1910 ustanovil slovenski katoliški dijaški dom. Brata sta v bogoslovcih vztrajno budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, ga je postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in je revnim dijakom in študentom veliko pomagal. Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne pa je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (po glasilu »Straža v viharju«). »Stražarji« so bili radikalno katoliški in so zahtevali ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je tako kot »veliki stražar« stopil v borbo za svoj narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila množica ljudi. Na marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis »duhovnik božji«.257 Nič čudnega, da sta se dr. Ehrlich in Alojzij Kuhar takoj ujela, začutila, da sta sorodni duši, in plodno sodelovala vse dokler niso 26. maja 1942 zahrbtni streli v Streliški ulici v Ljubljani prekinili trdnega prijateljstva.
 
Kot mlad študent je Alojzij Kuhar poslal leta 1920 iz Pariza svoj prvi prispevek mariborskemu časopisu Slovenski gospodar258, v katerem je že pokazal svoje svetovno nazorsko prepričanje.
 
Alojzija Kuharja je dobro označil tudi nekdanji hotuljski župnik Avguštin Raščan:
»Dr. Alojz Kuhar je bil od svoje nove maše v Kotljah vse do smrti štirideset let predvsem in najprej v vsem svojem prizadevanju zvest, zgleden in dober katoliški duhovnik … Razen tega ga krasijo še mnoge druge lepe človeške lastnosti, kot npr. sproščenost, duhovitost, prizadevnost, vztrajnost, premišljenost, iznajdljivost, širina in velikopoteznost njegovih misli z na vse strani odprtimi obzorji. Zna sprejeti dober nasvet, ni zaletav, nadvse ljubi resnico in jo zagovarja tudi za ceno žrtve. Je mož dejanj, Slovenec in državljan sveta, duhovnik in prijatelj hkrati …  Je zelo dober govornik, ki zna pritegniti poslušalce in je vedno v stiku z življenjem … Dr. Alojz Kuhar je po mojem prepričanju globoko in skoraj otroško iskreno veren duhovnik. Boga ne pojmuje ozko in togo ter vpreženega v drobna vsakdanja in celo politična človeška dogajanja … Kuharjev duhovniški lik je torej čist, svetal in lep, mirno bi rekli svetniški.«259  
 
Alojzijev brat Lovro Kuhar je v svoji reportaži »Drava teče proti vzhodu« zapisal, da ga je oče že kot desetletnega fantiča prvič vzel s sabo na politični shod, ga venomer seznanjal s temi zadevami in ga politično spodbujal. Po očetu je torej že v zgodnji mladosti prevzel svoj slovenski nacionalizem z močnim socialnorevolucionarnim prizvokom.260
Usodni dogodki ter prestani napori in huda razočaranja iz prve svetovne vojne in povojnih let, ko je nova jugoslovanska država demokratičnega borca ukanila prav za vsa pričakovanja, so ga pahnili v malodušje in obup, a je kmalu spet našel novo delo in novo upanje. Ker se je želel izkopati iz depresije in otopelosti, ki sta ga zajeli, se je pri delavskem gibanju zavestno priključil k tisti skupini, ki se je izločila iz slovenske socialne demokracije in leta 1920 stopila v ilegalo, ko je bila stranka, ki ji je Prežih pripadal, z zakonom prepovedana. S svojo politično dejavnostjo je Lovro Kuhar močno presegel lokalni okvir, saj se je uveljavil tudi v zadružništvu, prosveti in v drugem podobnem delu v Mežiški dolini. Bil je član upravnega odbora hranilnice in posojilnice v Guštanju; ustanovil je klavniško zadrugo, še prej pa guštanjsko kulturno prosvetno društvo Svoboda. Ko je postal član zadružnega sveta v oddelku za produktivne zadruge pri Zvezi gospodarskih zadrug, je prvič močno presegel lokalno dogajanje. Njegovo hitro politično napredovanje je brez dvoma pogojevala prav njegova vsestranska delavnost, saj se je sam prizadevno udeleževal tudi volilnih agitacij, pokazal razumevanje do delavcev in o teh problemih tudi sam govoril na shodih v Mežici, Črni, Dravogradu in Libeličah. Leta 1925 je Lovro Kuhar dočakal tudi svoj pisateljski prvenec. Zbirka »Povesti« s ponatisom dveh novel in treh črtic (Tadej pl. Spobijan, Borba, Za delom, Baraba, Obračun) je izšla pri Zadružni založbi v Ljubljani, kot večina pisateljskih prvencev pa tudi njegova knjiga, ki jo je izdal še pod svojim pravim imenom Lovro Kuhar, v javnosti ni doživela pretiranega odziva in povečanega zanimanja za samoukega pisatelja iz Ljubljani zelo odmaknjene Mežiške doline. 
 
Raziskovalec Prežihovega življenja in dela Drago Druškovič je tako povsem upravičeno zapisal: »Lovro Kuhar je resnično v ideologijo stranke vnašal nekaj svojega s posebnimi poudarki na kmečki del prebivalstva in zbujal pozornost na tovrstno vaško revščino, iz katere je tudi sam izhajal. … Kuhar (je) s svojim delom, s katerim je pridobil zavezništvo strank, vsekakor dosegel velik uspeh, ki je imel več kakor okrajni pomen za delo takratnih komunistov.«261
 
In v tej točki se je, kljub politično idejnemu razhajanju, prizadevanje obeh bratov za pravičnejše in boljše življenje slovenskih delavcev in kmetov spet združilo in izenačilo.
 
_______
 

[257] htps://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2303-lambert-ehrlich

[258] Slovenski gospodar: List ljudstvu v pouk in  zabavo. Maribor, 2. december 1920, št. 49, str. 1 - 2.

[259] Raščan, Avguštin: Dr. Alojz Kuhar kot duhovnik. V: Prepih, letnik 9, št. 11, nov. 1999, str. 31.

[260] Kuhar, LovroPrežihov Voranc: ZD XI in ZD XII: objave lastnih življenjepisov.

[261] Druškovič, Drago: Prežihov Voranc: Pisatelj in politik. Celovec–Ljubljana 2005, str. 115.

Kazalo

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Miroslav Osojnik

Ključne besede

Kuhar, Alojz, Rodbina Kuhar, SLOVENSKI DUHOVNIKI, POLITIKI, BIOGRAFIJA, UREDNIKI, ZNAMENITE OSEBNOSTI

Datum objave

30.12.2019 11:12

Zadnja sprememba

23.12.2019 12:14

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam